Dickmann Secherau, Eugen, baron

gospodarstvenik;plemič;podjetnik;posestnik 

Slika 
04.12.1793, Dunaj, Avstrija 19.07.1863, Töscheldorf

Najpomembnejši plavžarski podjetnik na Koroškem, družabnik Rosthornov; njegov sin Albert je po smrti Franza von Rosthorna postal popoln gospodar Železarne Prevalje v 19. stoletju. 

 

 

Življenje in delo

Dickmann Secherau, Eugen, gospodarstvenik, podjetnik, baron. *Dunaj, 4.12.1793;† Töscheldorf, 19.7.1863; bil je najpomembnejši plavžarski podjetnik na Koroškem [rodbina izvira iz Nizozemske, v Št. Vidu ob Glini (St. Veit an der Glan) so se naselili v 18. stoletju, naziv baron mu je podeljen leta 1847], družabnik Rosthornov; sinova Oskar in Albert (fotografija). Bil je lastnik posestev Hörbach in Silberberg in tretjinski lastnik železarn v Lölingu in Urtl-u ter k njima spadajočih rudnikov. V svoji lasti je imel tudi fužine v krajih Foitsch, Wimitz in Widenau.

Od leta 1843 naprej je bil polovični lastnik pudlarne in valjarne na Prevaljah (prevaljske železarne), ki so jo postavili bratje Rosthorn in od leta 1845 je imel v lasti tudi gospostvo Althofen. Na Prevaljah so potrebovali vedno več surovega železa, zato so se Rosthorni že pred letom 1844 povezali z največjim lastnikom plavžev na Koroškem, baronom Eugenom Dickmannom - Seche-rauom in mu tega leta prodali polovico delnic Železarne Prevalje. S tem je bila rešena dobava surovega železa, ki ga je vozilo stopetdeset parov konjskih vpreg s težkimi vozovi "parizarji" iz skoraj sto kilometrov oddaljenih fužin v Löllingu, ena vožnja je trajala štiri dni. V letih 1853-1855 so zgradili Eugenovo halo s sedmimi pudlovkami in varilno pečjo s kotli za pridobivanje pare, dve parni kladivi in valjarno. Leta 1855 so na Prevaljah tako prvič uporabili parno energijo. Leta 1862 so dogradili Francovo halo, kjer so preuredili kotlarno v razširjeno valjarno na turbinski pogon (Jouvalova turbina) s tremi valjčnimi progami in postavili regenerativne plinske peči. Leta 1846 je bil poplemeniten in povzdignjen med svobodne gospode. Leta 1869 je bil med ustanovitelji hütenberške železarske družbe „Hüttenberger Eisenwerkgesselschaft“ in vanjo poleg železarskih in rudarskih obratov na zgornjem Koroškem vključil tudi železarno na Prevaljah ter premogovnika na Lešah in na Selah, ki jih je imel v lasti. Po Eugenovi smrti (1863) so prešli njegovi deleži na sinova Oskarja in Alberta in po Oskarjevi smrti (1868) na Alberta (1825–1880), ki je bil najbogatejši koroški podjetnik in je po smrti Franza von Rosthorna (1877) postal popolni gospodar prevaljske železarne. Postavil je plavž na koks ob železniški postaji in leta 1870 je stekla proizvodnja. Istega leta so dogradili 169 m dolg industrijski železniški tir od glavne železniške postaje na Prevaljah do plavža. Leta 1876 so po 2.107 m dolgi ozkotirni železnici s "preskokom" brez lokomotive s konjsko vprego vozili vagone s premogom z bližnjih Leš. Prvi del proge je bil speljan z Leš do vzpetine nad Mežo, od tu do Meže je bila vzpenjača, do kolodvora pa spet ravni tiri, po katerih je vozila lokomotiva [železnico so ukinili pred letom 1935]. Že leta 1877 je stekla tudi proizvodnja v prenovljeni jeklarni z Bessemerjevim konverterjem. Zaradi hude gospodarske krize in visokih prevoznih stroškov so železarno reševali z vstopom v hüttenberško železarsko družbo [Hüttenberger Eisenwerksgesellschaft ustanovljene na pobudo Alberta 1869] in kasnejšo vključitvijo v avstrijsko alpinsko rudarsko družbo (Österreichische Alpine - Montangesellschaft) (1881), kar je že narekovalo opustitev proizvodnje na Prevaljah in leta 1899 je železarna prenehala obratovati.

 

Dosežki in bibliografija

 

Priznanja in nagrade

 

Viri in literatura

Ivan Mohorič: Industrializacija Mežiške doline, 1954. – Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Slovenskem, 1968. – Karla Oder: Občina Ravne na Koroškem. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. 1992. – Das Das Kärntner Eisenhüttenwesen vom Mittelalter bis ins 20. Jahrhundert. Hüttenberg , 1995.  Alojz Krivograd: Železarna Prevalje. 1835–1899. – V: Sporočilo ugaslega plavža. Železarna Prevalje. 1835–1899. Prevalje, 1999. – Franc Gornik: Po stari železarski poti. – V: Sporočilo ugaslega plavža. Železarna Prevalje. 1835–1899. Prevalje, 1999. - Österreichisches Biographisches Lexikon; Martin Stermitz, Die vier Hüttenberger Hauptgewerken. Zwischen Tradition und Innovation, str. 146, 147, V: http://www.landesmuseum.at/pdf_frei_remote/Rudolfinum_2007_0143-0159.pdf, 19.3.2015; http://wwwg.uni-klu.ac.at/kultdoku/kataloge/04/html/441.htm, 19.3.2015; Katarina Keber, Rudarji premogovnika Leše pri Prevaljah v 19. stoletju, V: Kronika, 2011, letnik 59, št. 2, str. 283 – 294.