Koroški pokrajinski muzej

Prepletanje različnih strok in pogledov na književnost in branje se kot rdeča nit vije skozi petdesetletno sodelovanje različnih  strokovnih  povezovanj, kritičnih soočanj mnenj, drznega vztrajanja pri rešitvah in modrega prevzemanja novih dognanj.
Leta 2002 so gibanje za bralno značko organizirali kot samostojno Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS, njen program pa je del nacionalnega programa Zveze prijateljev mladine Slovenije. V strokovnem smislu gibanje od vsega začetka vodijo mentorji po šolah, od devetdesetih let 20. stoletja dalje tudi po vrtcih in knjižnicah.
Že spomladi 1960. leta je bila na aktivu slavistov koroškega območja predstavljena ideja o bralni vzgoji kot obliki izvenšolske dejavnosti. Aktiv slavistov na območju tedanjega Zavoda za prosveto-pedagoško službo Dravograd je bil pripravljen prevzeti prostovoljno obveznost. Izvoljen je bil tudi formalni odbor, katerega predsednik je postal Leopold Suhodolčan, takrat vodja slavističnega aktiva. Odbor je sprejel statut Prežihove značke, pravilnik o podelitvi in seznam literarnih del za tekmovanje.
Muzej bralne značke
Pogled v bogato dokumentacijsko gradivo bralnega tekmovanja, ki je vzporedno nastajalo ob njegovem 55-letnem razvoju, in obsežna bibliografija člankov ter zbornikov bralno značko umeščata v prostor živahnega kulturnega dialoga.
Srečanja z ustvarjalci
Bralna značka je v svojem razvoju spodbudila številna srečanja s pisatelji, ilustratorji in uredniki. Sprva so bila srečanja s pisatelji namenjena svečani podelitvi značk, sčasoma pa so prerasla v kulturne dogodke, s katerimi kulturni ustvarjalci motivirajo in spodbujajo mlade bralce za nadaljnje branje in ustvarjanje.
Gibanje je v 55 sezonah branja za bralno značko povezalo in združilo vse slovenske otroke, saj za bralno značko berejo ne le v Sloveniji, temveč tudi v zamejstvu in izseljenstvu.

Nadaljnje širjenje bralnih značk v Sloveniji je prineslo poimenovanja le-teh po pomembnem pisatelju iz kraja, kjer se značke podeljujejo ali je kako drugače povezan z njim. Danes je v Zvezo bralnih značk vključenih 47 bralnih značk, med njimi Prežihova, Bevkova, Cankarjeva, Jurčičeva, Levstikova, Prešernova, Trubarjeva bralna značka...

Po prvi podelitvi Prežihove bralne značke in pozitivnih odzivih je sledilo obdobje novih nalog, predvsem v smeri popularizacije bralne značke. Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan sta neumorno širila izkušnje in dognanja o bralni znački s članki v različnih glasilih, revijah in časopisih (Jezik in slovstvo, Pionirski list, Naši razgledi, Koroški fužinar in Glasilo DPM).
Spomini na prvo podelitev Prežihovih značk

Zbiranje raznovrstnih kovinskih značk je bilo ob koncu petdesetih let 20. stoletja priljubljena prostočasna dejavnost otrok, mladostnikov in odraslih. Značka je bila pogosto »odlikovanje« za dosežke na različnih športnih področjih. Bralna značka pa je za mlade bralce postala visoko cenjena nagrada za dosežke pri branju. Snovalca, ki sta sledila željam mladih bralcev, sta obliko priznanja, v podobi kovinske značke s portretom Prežihovega Voranca, le nekaj več kot deset let po pisateljevi smrti (1950), povzdignila v priznanje branju. Prva deseterica tekmovalcev, ki je osvojila Prežihovo bralno značko, je bila iz šestega, sedmega in osmega razreda prevaljske osnovne šole. Spomini na ta dogodek so še vedno živi.

Pisatelj France Bevk je podelil prve Prežihove bralne značke
Stanko Kotnik je v Spodbudah zapisal, da so njegovi šestošolci pisatelju Francetu Bevku ob njegovi sedemdesetletnici poslali voščilnico s povabilom na obisk. Pisatelj se je vabilu odzval in obljubil, da jih obišče na pomlad, ko bodo cvetele trobentice.
Tekmovalci za bralno značko so morali ob branju vsakega proznega dela pisati zapiske. Za vsako stopnjo posebej je bilo določeno, kaj so morali zapiski vsebovati. Oddaja zapiskov je pomenila prijavo kandidata. Če poročilo ni bilo ustrezno, ga je mentor, učitelj slovenskega jezika ali razredni učitelj, zavrnil oziroma sprejel po izboljšavi.
Odbor aktiva slavistov na območju tedanjega Zavoda za prosveto - pedagoško službo Dravograd je v šolskem letu 1960/61 sprejel statut Prežihove značke, pravilnik o podelitvi in seznam literarnih del za tekmovanje

Že spomladi 1960. leta je bila na aktivu slavistov koroškega območja predstavljena ideja o bralni vzgoji kot obliki zunajšolske dejavnosti. V šolskem letu 1960/61 sta Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan uresničila zamisel o novi obliki pogovora o knjigi z mladimi bralci.

Ideja branja za bralne značke je vzniknila v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kot izraz želje in potrebe tistega časa po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Gibanje se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem in mladinskim pisateljem Leopoldom Suhodolčanom že obstoječi bralni krožek razvil v novo kakovost – »tekmovanje za bralno značko«.
Ideja branja za bralno značko se je porodila v začetku šestdesetih let 20. stoletja kot izraz želje in potrebe po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Je izvirno slovensko kulturno gibanje, ki gradi na tradiciji  bralnih značk poimenovanih po slovenskih pisateljih. Gibanje se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem in mladinskim pisateljem Leopoldom​ Suhodolčanom že obstoječi bralni krožek razvil v novo kakovost – »tekmovanje za bralno značko«.
12