Poselitev v slovenskem prostoru sega zelo daleč v preteklost, v obdobje kamenih dob, točneje povedano v obdobje srednje kamene dobe ali mezolitika. Bogate najdbe iz tega obdobja so bile najdene v jami Potočka zijalka na gori Olševi. Obdobja mlajše kamene dobe in kovinskih dob se nam odstirajo preko redkih ohranjenih kamnitih in kovinskih orodij. Bolj bogato z najdbami je obdobje antike. Iz tega obdobja so se nam v Mežiški dolini ohranili številni deli kamnitih nagrobnikov, ki so bili najdeni večinoma na območju Zagrada pri Prevaljah,  nekaj pa tudi na Ravnah, v Dobji vasi, na Poljani in na Platu.

Obdobje kamenih dob, kot bi lahko poimenovali starejšo (paleolitik), srednjo (mezolitik) in mlajšo kameno dobo (neolitik) v eni besedni zvezi je zapustilo svoje sledi v skromnih posameznih najdbah raznega kamnitega orodja, predvsem kamnitih sekir.

Prva kovina, ki jo je človek spoznal je bila baker, ki ga je pridobil iz bakrove rude. Iz barka je že izdelal prvo kovinsko orodje. Zatem je izumil bron, ki je bil zaradi svoje trdnosti še uporabnejši od bakra. Zatem pa je človek spoznal železo, ki je bilo še trdnejše od brona. Na širšem območju Mežiške doline nam niso poznane najdbe iz obdobja bakrene dobe. Nekaj posameznih najdb orodja je iz obdobja bronaste in železne dobe. Slednjo so na območju Mežiške doline zaznamovali Kelti. Izmed njihovih plemen so se na tem območju ustalili Noriki, ki so bili znani po izdelavi kvalitetnega železnega orodja in orožja.

Keltsko pleme Noriki so v 2.stoletju pr. Kr. ustanovili Noriško kraljestvo, ki je bilo poznano po kvalitetni izdelavi železnega nakita, orodja in orožja. Okrog leta 10. pr. Kr. je bilo to kraljestvo po mirni poti pridruženo rimskemu imperiju. Rimljani so to področje upravno preoblikovali po zgledu rimskih provinc. Slovenski prostor je bil razdeljen med tri province: 10.italsko regijo, Panonijo in Norik.

Eden izmed temeljev trdne rimske državnosti so bile tudi zelo dobre prometne povezave glavnega mesta Rima z ostalimi deli imperija. Ob rimskih cestah so bile na okrog 22 milj oziroma 32 km postavljene poštne postaje, kjer so lahko popotniki prenočili, dobili kaj za pod zob in oskrbeli konje. Na polovici poti med posameznimi poštnimi postajami so bila še posamezna postajališča imenovana "mutatio".

Grobišče v Zagradu pri Prevaljah je bilo odkrito leta 1860 in leži na ravnimi pod cerkvijo sv. barbare. Ob raznih gradbenih delih so na tem območju vedno znova odkrivali ostanke rimskim nagrobnikov, sarkofagov in celo stavbnih delov. Med najpomembnejše najdbe na tem zemljišču uvrščamo del rimskega sarkofaga, ki se ga je v ljudskem jeziku prijelo ime "brančurnikova klop".

Sarkofag so pri domačiji in gostilni Brančurnik v Zagradu odkrili leta 1870. Ohranjeni del sarkofaga je izdelan iz rdečega marmorja in bi naj nastal v 2. ali pa 3.stoletju po Kr. Na njem so ohranjene izklesane podobe dveh prepletajočih se trakov, pokončno stoječih akantusovih listov in beseda "fecerunt". Ohranjenega dela sarkofaga se je zaradi njegove oblike oprijelo ime "brančurnikova klop". 

Nagrobnik naj bi izviral iz Zagrada pri Prevaljah. Na ohranjenem delu je izklesana podoba pisarja v tuniki, ki stoji z eno nogo na podstavku. Tovrstni nagrobniki so bili značilni za rimsko podeželje in so prikazovali poklic pokojnega.

Kvader je bil najden v Zagradu pri Prevaljah. Na njem je izklesana podoba gole ženske, ki drži nad glavi amforo. Takšna podoba na nagrobniku je v antičnem svetu predstavljala vodno nimfo in je simbolizirala upanje na novo rojstvo pokojnika.

Kip je bil najden leta 1903 v Zagradu pri Prevaljah in prikazuje rimskega častnika centuriona, ki je poveljeval stotniji vojakov. Danes je kip shranjen v Koroškem deželnem muzeju v Celovcu, njegova kopija pa na Prevaljah.

Ploščo so odkrili leta 1881 vzidano v oltar cerkve sv. Janeza Krstnika na Poljani, danes pa je shranjena v lapidariju Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu. Nagrobna ploščo so postavili starši svojemu pokojnemu sinu Kvinktu.

Ti rimski kamni v obliki odlomljenih plošč, kvadrov, polvarjev, ostankov zidnih vencev in odlomkov stebrov so bili najdeni v Zagradu pri Prevaljah. Danes pa služijo za hišne pragove, mize, klopi, nekateri so vzidani v stene objektov, nekateri pa so razstavljeni na Poljani.

Zaradi notranje krize, korupcije, padca moralnih vrednot, šibkosti vladarjev in nenehnih vpadov mnogih ljudstev je moč rimskega imperija vedno bolj slabela. Kriza cesarstva, ki se je vlekla od sredine 4.stoletja naprej se je končala leta 476 po Kr. z odstavitvijo zadnjega zahodnorimskega cesarja in koncem zahodnega rimskega cesarstva. Nasprotno pa se vzhodni del cesarstva okrepi in doživi razcvet ter se obdrži vse do leta 1453, ko ga uničijo osmanski Turki.

Po propadu zahodnorimskega cesarstva leta 476 je sledilo obsežno preseljevanje ljudstev čez slovensko ozemlje. Med temi narodi, ki so se preseljevali iz vzhoda proti zahodu so bili tudi Slovani, ki so se naselili na srednjeevropskem prostoru. Poselili so tudi območje vzhodnih Alp in osnovali svojo Kneževino Karantanijo. Ta je obstajala do leta 823. Leta 976 je bila na njenih temeljih ustanovljena vojvodina Koroška. Nekoliko kasneje in sicer leta 1154 se srečamo s prvimi pisnimi omembami krajev v Mežiški dolini (Mežice in Lokovice). Vse tja do konca 15.stoletja pa v srednjeveških listinah zasledimo tudi ostale kraje na tem območju.

Leta 476 je propadlo zahodnorimsko cesarstvo, ko je germanski vojskovodja Odoaker odstavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romulusa Augustulusa. Sledilo je obdobje preseljevanja ljudstev od Ostrogotov, Langobardov, Avarov in Slovanov. del Slovanov, ki se je naselil v Vzhodnih Alpah je ustanovil svojo državo, kneževino Karantanijo, ki je obstajala do leta 823. Leta 976 je na njenih temeljih nastala nova politična tvorba vojvodina Koroška.

Pri kmetiji Gradišnik na Lokovici se v gozdu nahajajo ostanki gradišča, čigar ostaline spominjajo na utrdbo in jih uvrščamo v čas visokega srednjega veka.

Najzgodnejši pisni viri o Mežiški dolini segajo v 12.stoletje. Prvi omembi Mežice in Lokovice leta 1154 sledi prva omemba Belšaka in Dolge Brde leta 1189. Nekoliko pozneje leta 1248 se omenjajo vitezi Guštanjski, ki so bili upravitelji guštanjskega gradu, po njih pa je tudi trg Guštanj dobil svoje ime. Guštanj je bil v srednjem veku sedež guštanjskega gospostva in deželne sodnije, kar pomeni, da je bil Guštanj takratno posvetno upravno središče Mežiške doline.

Grad Guštanj (Guettenstain), ki je bil postavljen v 13.stoletju je domnevno stal na Tičlerjevem vrhu. Grad so upravljali vitezi guštanjski po katerih je trg Guštanj dobil svoje ime. V 14.stoletju se poleg zgornjega guštanjskega gradu omenja še spodnji guštanjski grad, ki ga je pozidala rodbina Auffenstein.

Farna vas se v srednjeveških dokumentih prvič omenja 24.aprila 1335 kot Sv. Marija v Guštanju.

Farno vas zasledimo v srednjeveških dokumentih še dvakrat in sicer leta 1447 in 1448. Obakrat pa v povezavi s prodajo kmetije, ki je ležala v vasi pri farni cerkvi v Guštanju.

V cerkvenem oziru je Mežiška dolina spadala pod Oglejski patriarhat od leta 811, ko je cesar Karel Veliki določil reko Dravo za mejo med dvema metropolijama Nadškofijo v Salzburgu in Oglejskim patriarhatom. Takšna ureditev je ostala v veljavi do leta 1751, ko je bil oglejski patriarhat s strani Marije Terezije ukinjen.

Cerkev se prvič omenja 25. aprila 1335. Prvotno je bila romanska z ravnim lesenim stropom, ki so ga v obdobju gotike nadomestili z šilastimi oboki. Zaradi majhnosti in večjega števila prebivalstva v Prevaljah so staro cerkev leta 1890 podrli in jo namestili s sedanjo. Od stare cerkve se je ohranil zvonik, del južne in vzhodne stene ter nekdanji glavni oltar Matere božje.

Cerkev sv. Barbare se prvič omenja leta 1465 kot podružnica guštanjske župnije. Krasijo jo freske iz leta 1466. V njeni neposredni bližini pa je od leta 1965 naprej urejeno pokopališče.

Cerkev sv. Ane stoji na Lešah ob cerkvi sv. Volbenka in se prvič omenja leta 1626 v povezavi s Studenčnikovo kmetijo. Cerkev krasijo, bogata arhitektura, freske in slikani stranski oltarji iz 16.stoletja. 

Cerkev sv. Volbenka stoji v bližini cerkve sv. Ane na Lešah. Cerkev se prvič omenja leta 1509 v povezavi s prodajo štirih njih Hannsa Jabornigga iz Guštanja. Cerkev se ponaša z bogato gotsko arhitekturo in kripto v kateri je oltar sv. Valentina.

Cerkev se prvič omenja leta 1519. Ima bogato notranjo opremo, njena posebnost pa je oltar posvečen sv. Jobu, ki je domnevno edini oltar v Sloveniji posvečen temu svetniku.

Cerkev se prvič omenja leta 1437 kot podružnica župnije Šmihel pri Pliberku. Zaradi dotrajanosti so stavbo leta 1865 podrli in zgradili novo. Od stare cerkve se je ohranil samo zvonik in desni stranski oltar posvečen Materi božji. Preostala cerkvena oprema je iz začetka 20.stoletja.

Čas med 15. in 18.stoletje so zaznamovali turški in madžarski vpadi, kmečki upori, reformacija in protireformacija, razsajanje kuge ter modernizacija države s strani cesarice Marije Terezije in njenega sina cesarja Jožefa II.

Čas 15. in 16.stoletja so zaznamovali vpadi turške vojske, ki je na svojih roparskih in osvajalskih pohodih večkrat vdrla na Koroško. Med letoma 1480 in 1490 so na koroško vdirale tudi madžarske vojaške enote, saj se je madžarski kralj Matija Korvin zapletel v vojno s cesarjem Friderikom III.

Kljub razmahu reformacije oziroma luteranstva pa tudi katoliška stran ni bila nedejavna. S podporo škofov, reda kapucinov in jezuitov je hotel deželni knez zatreti reformacijsko gibanje v notranjeavstrijskih deželah. Nadvojvoda Ferdinand II. je leta 1598 v vseh deželnoknežjih mestih in trgih prepovedal protestantsko bogoslužje, ukazal ukinitev protestantskih šol in izgon predikantov. Leta 1628 je ukazal, da so se morali vsi plemiči bodisi odpovedati protestantski veri, bodisi v enem letu prodati vse svoje imetje in zapustiti državo. O razširjenosti luteranstva v Mežiški dolini nam priča dejstvo, da so se leta 1603 v Črni na Rezmanovem naselili jezuiti. Močan simbol rekatolizacije pa je bila tudi gradnjo cerkve sv. Uršule na Uršlji gori, ki jo je leta 1602 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren.

Vse do leta 1751, ko je bil ukinjen Oglejski patriarhat je Mežiška dolina spadala pod njegovo jurisdikcijo. Zatem je za kratek čas postala del na novo ustanovljene Goriške nadškofije. Po nekaj letih pa so jo vključili v Lavantinsko škofijo.

Brusnikova bajta stoji v središču Šentanela in je lesena pritlična hiša pokrita z dvokapno čopasto streho. Hišo je dala v 17.stoletju zgraditi družina Brusnik, po kateri nosi hiša tudi svoje ime.

V 2. polovici 17. stoletja je v Podjuni in Labotski dolini kosila kuga. takrat se je izognila Mežiški dolini. Ponovno je ta bolezen kosila v tej okolici že okrog leta 1710, kar je povzročilo zaprtje Koroških deželnih meja proti Štajerski. Kljub varnostnim ukrepom, pa je kuga prišla tudi v Mežiško dolino in kosila med njenimi prebivalci do leta 1716. Da bi se obvarovali pred kugo so prebivalci postavljali tudi kužna znamenja, zidane kapelice in križe. Tako so se iz tistih časov ohranili Gornikov križ nad Šentanelom, Kapelica na polju in Kapelica pod sv. Barbaro.

V 18. stoletju sta pustila svoj pečat cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. Oba sta  z raznimi ukrepi modernizirala državo in utrjevala absolutistično oblast. 

Med 16. in 18.stoletjem se Farna vas pojavi v nekaterih listinah, urbarjih in ostalih dokumentih. Med letoma 1763 in 1787 se omenja Farna vas tudi na vojaških zemljevidih, ki jih je dal izdelati cesar Jožef II. Prav na teh je Farna vas poimenovana kot Spodnje Jezero in Fara.

Leški rokopis je poleg Črnjanskega rokopisa drugi najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je bil napisan med leti 1757 –1761. 

Prve fužine v Mežiški dolini je postal Melhior Puezt v Črni leta 1620. Na Prevaljah so bratje Rosthorn v dvajsetih letih 19.stoletja zgradili cinkarno, ki so jo po nekaj letih zaprli in se preusmerili v železarstvo. Železarna Prevalje je z izdelavo železniških tirnic postala znana po vsej Evropi. Kljub slovesu in tehnološki naprednosti pa je ni zaobšla kriza v železarski industriji v sedemdesetih letih 19.stoletja. Kriza je povzročila postopno ugašanje železarne, ki so jo ukinili leta 1899. Podpora železarstva je bilo premogovništvo, saj so premog uporabljali kot gorivo za gretje peči. V povezavi z železarstvom sta se razvila premogovnika na Lešah in na Holmcu. Med tem ko je bil prvi glavni dobavitelj premoga za železarno Prevalje je drugi dobavljal premog za jeklarno v takratnem Guštanju. V senci železarstva so se na Prevaljah razvijale tudi druge gospodarske panoge: kovaštvo, podkovaštvo, izdelava bele lesovine, izdelava pil in druge. Pomembno je na razvoj Prevalj vplivala tudi izgradnja železniške proge med Mariborom in Celovcem leta 1863.

Z iskanjem premoga na Lešah je pričel Blaž Mayer, ki je svoje premogovne kope leta 1822 prodal rodbini Rosthorn. Ti so uporabljali leški rjavi premog v svoji železarni na Prevaljah. Njegova poraba se je izredno povečala po letu 1838, ko sta August Rosthorn in Josef Schlegel iznašla tehnološki postopek uporabe rjavega premoga pri pudlanju, kar je bila iznajdba evropskega pomena. Z nastopom železarske krize v sedemdesetih letih 19.stoletja je tudi leški premogovnik pričel ugašati. Po zaprtju prevaljske železarne leta 1899 ga je kupila družina grofov Henckel von Donnersmark. Po prvi svetovni vojni je pričel premogovnik počasi ugašati vse do leta 1935 ko so ga zaprli.

Premogovnik na Homcu je bil s svojo dejavnostjo tesneje povezan z guštanjsko jeklarno, saj je imela obe podjetji v lasti rodbina grofov Thurn. Premogovnik na Holmcu so zagnali leta 1858 in z nakopanim premogom oskrbovali guštanjsko jeklarno. Premogovnik je deloval do konca druge svetovne vojne, ko so rudarjenje opustili.

Na Prevaljah so bratje Rosthorn v dvajsetih letih 19. stoletja zgradili cinkarno, ki so jo po nekaj letih iz ekonomskih razlogov opustili in se usmerili v železarstvo. Sredi tridesetih let je tu že obratovala moderna pudlarna po angleškem vzoru, prva tovarna železniških tirnic v monarhiji. August Rosthorn in Josef Schlegel sta uspešno vpeljala uporabo rjavega premoga v proces pudlanja. Kljub slovesu železarne pa se le ta ni mogla izogniti križi železarstva v sedemdesetih letih 19.stoletja. Kriza je železarno prizadela do te mere, da so leta 1899 v njej ustavili proizvodnjo in podjetje likvidirali.

Preganthauz je stanovanjska stavba v naselju Stare sledi, ki so jo v prvi polovici 19.stoletja zgradili v prevaljski železarni za svoje delavce. Ime je dobila po valjarskem mojstru Josefu Preganthu, ki je v njej bival s svojo družino.

Spomenik Augusta von Rosthorna, (1789- 1843), začetniku železarstva na Prevaljah je prvi javni spomenik v Mežiški dolini, postavljen verjetno ob obletnici njegove smrti leta 1853. 

Leta 1863 je bila skozi Mežiško dolino zgrajena železniška proga Maribor-Celovec. S prevaljsko železniško postajo so z ozkotirno železnico povezali tudi Leše in Žerjav. Tir do Leš so zgradili v sedemdesetih letih 19.stoletja, do Žerjava pa leta 1921. Prevalje so postale s tem lokalno železniško križišče.

Ob izgradnji železniške proge Maribor – Celovec leta 1863 so na Prevaljah zgradili takrat najsodobnejšo in najmodernejšo stavbo železniške postaje na Slovenskem, ki je hkrati postala vzor tudi drugim železniškim postajam,

Štoparjev kamnit most so zgradili leta 1863 za potrebe železniške proge Maribor Celovec. Dolg je okrog 200 m in sloni na štirih nosilnih stebrih, visokih približno 40 m. Je izjemen tehniški spomenik Koroške in eden najlepših železniških viaduktov na Slovenskem. 

Poleg železarstva in rudarstva so se v Mežiški dolini razvijale tudi druge gospodarske dejavnosti. Med njimi je pomembna elektrifikacija in izgradnja hidroelektrarn za potrebe dobave električne energije tukajšnjim podjetjem. Po celotni Mežiški dolini je nastalo precej hidroelektrarn, od katerih pa so se vse do danes ohranile le redke. Na območju občine Prevalje je od prej omenjenih elektrarniških poslopij ohranjena samo še stavba nekdanje Hobrove elektrarne iz začetka 20. stoletja. 

V bližini današnje Tovarne lepenke (Paloma Sladki vrh) je že leta 1865 stal obrat za predelavo smrekove skorje in nekoliko vstran tudi žaga. Konec 19. stoletja je Franc Lahovnik tu postavil tovarno bele lesovine. 

Ime Prevalje izhaja iz besede preval, ki ima izpeljanke tako v priimkih kot krajevnem imenu. Po nemško so ime zapisali Prevali. 

Dober kazalec gospodarskega, političnega in družbenega dogajanja je gibanje prebivalstva. Ob prvem štetju (1869) je na območju današnje občine Prevalje živelo 6.064 prebivalcev. Čez sto petdeset let - leta 2014 pa je v Občini Prevalje živelo 6.787 ljudi.

Vsi roparski in plenilski pohodi turške vojske, vojne z Madžari in vedno višje dajatve so kmete spravljali v težek položaj. Kmečko nezadovoljstvo je doživelo vrhunec v več kmečkih uporih med  letoma 1478 in 1713. V kmečkih uporih leta 1478 in 1515 so sodelovali tudi kmetje na Koroškem.