Ideja branja za bralno značko se je porodila v začetku šestdesetih let 20. stoletja kot izraz želje in potrebe po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Je izvirno slovensko kulturno gibanje, ki gradi na tradiciji  bralnih značk poimenovanih po slovenskih pisateljih. Gibanje se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem in mladinskim pisateljem Leopoldom​ Suhodolčanom že obstoječi bralni krožek razvil v novo kakovost – »tekmovanje za bralno značko«.

Ideja branja za bralne značke je vzniknila v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kot izraz želje in potrebe tistega časa po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Gibanje se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem in mladinskim pisateljem Leopoldom Suhodolčanom že obstoječi bralni krožek razvil v novo kakovost – »tekmovanje za bralno značko«.

Že spomladi 1960. leta je bila na aktivu slavistov koroškega območja predstavljena ideja o bralni vzgoji kot obliki zunajšolske dejavnosti. V šolskem letu 1960/61 sta Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan uresničila zamisel o novi obliki pogovora o knjigi z mladimi bralci.

Odbor aktiva slavistov na območju tedanjega Zavoda za prosveto - pedagoško službo Dravograd je v šolskem letu 1960/61 sprejel statut Prežihove značke, pravilnik o podelitvi in seznam literarnih del za tekmovanje. 

Tekmovalci za bralno značko so morali ob branju vsakega proznega dela pisati zapiske. Za vsako stopnjo posebej je bilo določeno, kaj so morali zapiski vsebovati. Oddaja zapiskov je pomenila prijavo kandidata. Če poročilo ni bilo ustrezno, ga je mentor, učitelj slovenskega jezika ali razredni učitelj, zavrnil oziroma sprejel po izboljšavi.

Stanko Kotnik je v Spodbudah zapisal, da so njegovi šestošolci pisatelju Francetu Bevku ob njegovi sedemdesetletnici poslali voščilnico s povabilom na obisk. Pisatelj se je vabilu odzval in obljubil, da jih obišče na pomlad, ko bodo cvetele trobentice.

Zbiranje raznovrstnih kovinskih značk je bilo ob koncu petdesetih let 20. stoletja priljubljena prostočasna dejavnost otrok, mladostnikov in odraslih. Značka je bila pogosto »odlikovanje« za dosežke na različnih športnih področjih. Bralna značka pa je za mlade bralce postala visoko cenjena nagrada za dosežke pri branju. Snovalca, ki sta sledila željam mladih bralcev, sta obliko priznanja, v podobi kovinske značke s portretom Prežihovega Voranca, le nekaj več kot deset let po pisateljevi smrti (1950), povzdignila v priznanje branju. Prva deseterica tekmovalcev, ki je osvojila Prežihovo bralno značko, je bila iz šestega, sedmega in osmega razreda prevaljske osnovne šole. Spomini na ta dogodek so še vedno živi.

Po prvi podelitvi Prežihove bralne značke in pozitivnih odzivih je sledilo obdobje novih nalog, predvsem v smeri popularizacije bralne značke. Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan sta neumorno širila izkušnje in dognanja o bralni znački s članki v različnih glasilih, revijah in časopisih (Jezik in slovstvo, Pionirski list, Naši razgledi, Koroški fužinar in Glasilo DPM).

Nadaljnje širjenje bralnih značk v Sloveniji je prineslo poimenovanja le-teh po pomembnem pisatelju iz kraja, kjer se značke podeljujejo ali je kako drugače povezan z njim. Danes je v Zvezo bralnih značk vključenih 47 bralnih značk, med njimi Prežihova, Bevkova, Cankarjeva, Jurčičeva, Levstikova, Prešernova, Trubarjeva bralna značka...

Gibanje je v 55 sezonah branja za bralno značko povezalo in združilo vse slovenske otroke, saj za bralno značko berejo ne le v Sloveniji, temveč tudi v zamejstvu in izseljenstvu.

Bralna značka je v svojem razvoju spodbudila številna srečanja s pisatelji, ilustratorji in uredniki. Sprva so bila srečanja s pisatelji namenjena svečani podelitvi značk, sčasoma pa so prerasla v kulturne dogodke, s katerimi kulturni ustvarjalci motivirajo in spodbujajo mlade bralce za nadaljnje branje in ustvarjanje.

Pogled v bogato dokumentacijsko gradivo bralnega tekmovanja, ki je vzporedno nastajalo ob njegovem 55-letnem razvoju, in obsežna bibliografija člankov ter zbornikov bralno značko umeščata v prostor živahnega kulturnega dialoga.

Že spomladi 1960. leta je bila na aktivu slavistov koroškega območja predstavljena ideja o bralni vzgoji kot obliki izvenšolske dejavnosti. Aktiv slavistov na območju tedanjega Zavoda za prosveto-pedagoško službo Dravograd je bil pripravljen prevzeti prostovoljno obveznost. Izvoljen je bil tudi formalni odbor, katerega predsednik je postal Leopold Suhodolčan, takrat vodja slavističnega aktiva. Odbor je sprejel statut Prežihove značke, pravilnik o podelitvi in seznam literarnih del za tekmovanje.

Leta 2002 so gibanje za bralno značko organizirali kot samostojno ​Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS, njen program pa je del nacionalnega programa Zveze prijateljev mladine Slovenije. V strokovnem smislu gibanje od vsega začetka vodijo mentorji po šolah, od devetdesetih let 20. stoletja dalje tudi po vrtcih in knjižnicah.

Prepletanje različnih strok in pogledov na književnost in branje se kot rdeča nit vije skozi petdesetletno sodelovanje različnih  strokovnih  povezovanj, kritičnih soočanj mnenj, drznega vztrajanja pri rešitvah in modrega prevzemanja novih dognanj.

Bralna značka je povezala knjige, bralca in mentorja v popolnoma drugačno sožitje, kot je bilo pri rednem pouku, še posebno v obdobju, ko ni bilo več skupinskih preverjanj, ali je bralec delo prebral.

»Z vsako novo knjigo je prav tako kot s potovanjem po neznanih krajih. Ne vidite prvič vsega, pa če še tako napenjate oči. Ko znova hodite po istih krajih, se vam odkrivajo nove stvari. Pa si rečete: Kje sem imel prvič oči, da sem vse to prezrl? Prav tako je z novo knjigo. Berete jo prvič in mislite, da ste vse razumeli. Ko berete knjigo drugič, se vam odkrijejo nove stvari. Vse pa morda še tedaj ne.«

(France Bevk, Pastirci)

Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig izide vsako leto septembra za eno leto nazaj, dosegljiv je v tiskani obliki in na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana oziroma na spletni strani Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS. 

Vloga mentorjev za razvoj bralne značke je od njenih začetkov do danes neprecenljiva.

Da se podatki o začetkih gibanja in razvoju Prežihove bralne značke niso pozabili, že desetletja vzorno skrbijo v njenem rojstnem kraju in njeni »rojstni šoli«.

Lovro kuhar – Prežihov  Voranc, slovenski pisatelj in politik je bil rojen 10. avgusta 1893 v Podgori  v Kotljah, umrl 18. februarja 1950 v Mariboru.

France Bevk, slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec in urednik je bil rojen 17. septembra 1890 v Zakojci pri Cerknem, umrl 17. septembra 1970 v Ljubljani.

Ivan Cankar, slovenski pisatelj, dramatik in pesnik je bil rojen 10. maja 1876 na Vrhniki, umrl 11. decembra 1918 v Ljubljani.

Josip Jurčič, slovenski pisatelj in časnikar je bil rojen 4. marec 1844 v Muljavi pri Stični, umrl 3. maja 1881 v Ljubljani.

Fran Levstik , slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec je bil rojen 28. septembra 1831v Dolnji Retjah pri Velikih Laščah, umrl 16. novembra 1887 v Ljubljani.

France Prešeren, slovenski pesnik, je bil rojen  3. december 1800 v Vrbi na Gorenjskem, umrl 8. februarja 1849 v  Kranju.

Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj, dramatik in prevajalec je bil rojen 9. februarja 1871 v Doslovčah,  umrl 2. junija 1962 v Ljubljani.

Fran Miklošič, slovenski filolog, jezikoslovec in slavist je bil rojen  20. novembra 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru, umrl 7. marca 1891 na Dunaju.

Anton Ingolič, slovenski pisatelj, profesor in urednik, je bil rojen 5. januarja  v Spodnji Polskavi pri Slovenski Bistrici, umrl 11. marca 1992 v  Ljubljani.

Simon Gregorčič, slovenski pesnik in duhovnik je bil rojen 15. oktobra 1844 v  Vrsnem pri Kobaridu, umrl 24. novembra 1906 v Gorici.

Cicibanova bralna značka se podeljuje po vsej Sloveniji od leta 1966.

Miško Kranjec, slovenski pisatelj in urednik je bil rojen 15. septembra 1908 v Veliki Polani, umrl 8. junija 1983 v Ljubljani.

Srečko Kosovel, slovenski pesnik, kritik in publicist je bil rojen 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju.

Dragotin Kette, slovenski pesnik je bil rojen 19. januarja 1876 na Premu pri Ilirski Bistrici, umrl 26. aprila 1899 v Ljubljani.

Karel Destovnik Kajuh, s partizanskim imenom Kajuh, slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj je bil rojen 21. decembra 1922 v Šoštanju, umrl 22. februarja 1944 v Žlebniku pri Belih Vodah.

Oton Župančič, slovenski pesnik, dramatik, prevajalec in urednik revije Ljubljanski zvon je bil rojen 23. januarja 1878 v Vinici v Bela krajina, umrl 11. junija 1949 v Ljubljani.

Anton Aškerc,  (psevdonim Gorazd), slovenski pesnik, duhovnik in arhivist je bil rojen 9. januarja 1856 v Globokem pri Rimskih Toplicah, umrl 10. junija 1912 v Ljubljani.

Fran Milčinski (psevdonim Fridolin Žolna), slovenski pravnik, pisatelj in dramatik je bil rojen 3. decembra 1867 v Ložu, umrl 24. oktobra 1932 v Ljubljani.

Janko Kersnik, slovenski pisatelj, politik in notar je bil rojen 4. septembra 1852 na Brdu pri Lukovici, umrl 28. julija 1897 v Ljubljani.

Valentin Vodnik, slovenski duhovnik, frančiškan, pesnik, prevajalec, razsvetljenec, jezikoslovec, učitelj, novinar in urednik je bil rojen 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški pri Ljubljani, umrl 8. januarja 1819 v Ljubljani.

Pavel Golia (psevdonim Pavel Ludovikov), slovenski častnik, pesnik in dramatik je bil rojen 10. aprila 1887 v Trebnjem, umrl 15. avgusta 1959 v Ljubljani.

Franc Ksaver Meško, slovenski rimskokatoliški duhovnik in pisatelj je bil rojen 28. oktobra 1874 v Gornji Ključarovci, Avstro-Ogrska, umrl 11. januarja 1964 v Slovenj Gradcu.

Ivan Tavčar, slovenski pisatelj je bil rojen 28. avgusta 1851 v Poljani nad Škofjo Loko, umrl 19. februarja 1923 v Ljubljani.

Ferenc Móra, Madžarski pisatelj, muzeolog in novinar je bil rojen 19. julija 1879 v Kiskunfelegyhaza, umrl 8. februarja 1934 v Szegedu. 

Boris Kidrič, slovenski komunist, politik, prvoborec in narodni heroj je bil rojen 10. aprila 1912 na Dunaju, umrl 11. aprila 1953 v Beogradu.

Igo Gruden, slovenski pesnik in pravnik je bil rojen 18. aprila 1893 v Nabrežini pri Trstu, umrl 29. novembra 1948 v Ljubljani.

Leopold Suhodolčan, slovenski pisatelj je bil rojen 10. avgusta 1928 v Žireh, umrl 8. februarja 1980 na Golniku, pokopan na Prevaljah.

Beno Zupančič, slovenski pisatelj, publicist in politik je bil rojen 22. marca 1925 v Sisku (Hrvaška), umrl 28. avgusta 1980 v Ljubljani.

Karel Prušnik, partizansko ime Gašper, politični delavec in publicist, je bil rojen 1910 v Lepeni pri Železni Kapli, umrl 1980 v Ljubljani.