»Bil je čas, ko je po vsem Koroškem ležala ogromna odeja ledu. Potem se je led otajal in umaknil, voda je odtekala, valila prod in zasipala doline in kotline ali pa se zataknila ob odpornih skalah (kot pri Votli peči), zaostajala je in tako so nastala jezera.« (dr. Franc Sušnik). 

Rimska zasedba, ki je trajala okoli 400 let, je prinesla tudi v Mislinjsko, Mežiško in Dravsko dolino občutne spremembe.

Slovanski naseljenci so prišli v kraje ob Meži, Mislinji in Dravi v 6. stoletju.

Iz Salzburga so v naše kraje prihajali prvi misijonarji oznanjat krščansko vero. Med najbolj znanimi je bil sv. Modest, ki je v 9.stoletju širil krščanstvo med Karantanci.

V pisnih virih sta prvič omenjeni Farna vas in župnijska cerkev sv. Marije pri Guštanju, danes Devica Marija na Jezeru na Fari.

Zgodnjegotska podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Poljani pri Prevaljah je iz zgodnejšega 14. stoletja in stoji pred razpotjem cest, od katerih ena vodi čez mejo proti Pliberku, druga v zgornjo Mežiško dolino proti Mežici. 

Turki so preko Jezerskega nepričakovano vdrli na Koroško, oplenili Podjuno in kraje severno od Celovca. 29. septembra 1473 so se zbrali pri Pliberku, nato pa s plenom odrinili proti Prevaljam. O tem poroča J. V. Valvazor, da so se na dan sv. Mihaela Turki preko noči utaborili pri farni cerkvi Device Marije na Jezeru na Fari in so tu »z ognjem in mečem gospodarili«. Pot so nadaljevali mimo Kotelj in Slovenj Gradca, kjer so se utaborili in se nato usmerili proti Hrvaški. (Maks Dolinšek: Tri doline v koroški zgodovini, V: 720 let Ravne na Koroškem). 

Leta 1465 se prvič v arhivskih dokumentih omenja podružnična cerkev sv. Barbare v Zagradu.

Zgrajeni znameniti gotski podružnični cerkvi sv. Ane in sv. Volbenka (Bolfenka) na Lešah. 

Ljubljanski škof Tomaž Hren je vodil gradnjo podružnične cerkve sv. Uršule  in jo 18. avgusta 1602 tudi posvetil. 

Postavili so leseno Brusníkovo bajto v Šentanelu.

Pritožba župnika Gašparja Pilata zoper pliberško grajsko gospodo, ki si svoji pravico nad Mežo in ribami v njej. Župnikom na Fari so pravico, da si za svoje potrebe nalovijo rib, podelili gospodje Auffensteini. 

Zgradili so eno najstarejših hiš na Prevaljah – Ahacovo hišo, v kateri je bila gostilna, ki se je tedaj imenovala Pri Logarju. Hiša spada med najpomembnejše arhitekturne spomenike na slovenskem Koroškem.

Ahacov tram, danes vzidan v kamin gostilne Škufca, hiše Ahac, na katerem je vidna letnica in je  naveden prvi znani lastnik gostilne Logar, kjer se je ustavil August von Rosthorn, ko je prišel na Prevalje iskat lokacijo za gradnjo cinkarne. 

Blaž Mayer, uradnik z Dunaja, je na Lešah odkril premog.

7. januarja 1819, rojstvo šolstva v Farni vasi (na Fari). Pobudnik je bil mežnar, po poklicu kovač, oče šestih šoloobveznih otrok. V njegovi leseni kajži se je začel pouk, ki je bil bolje organiziran po letu 1828. 

Rosthorni so začeli graditi cinkarno, obratovati je začela dve leti pozneje ob reki Meži (danes Stare sledi).

Zgradili so eno najstarejših večstanovanjskih zgradb na Prevaljah, delavski blok Preganthaus.

Rosthorni so kupili pravice za kopanje premoga na Lešah in začeli kopati rjavi premog.

V gradivu franciscejskega katastra za Koroško iz leta 1827 se pojavljata Prevalje in Farna vas kot dve različni sosednji katastrski občini, ki sta bili poimenovani po najpomembnejših krajih na teritoriju, ki sta ga pokrivali. 

Zgrajen je bil prvi gasilski dom oziroma dom požarne brambe na Prevaljah za potrebe cinkarne. 

Bratje Rosthorn so opustili prevaljsko cinkarno in se preusmerili v železarstvo. Za energetske potrebe so izkoriščali vodno moč reke Meže.  

Rosthorni so začeli graditi železarno na Prevaljah (danes na Starih sledeh) in jo dogradili leta 1835. 

V železarni so izdelali prve železniške tirnice in osi za Ferdinandovo severno železnico na Češkem, v naslednjih letih za progo Milano-Monza v Lombardiji in glavno progo južne železnice Dunaj–Trst ter druge »železne ceste«, ki so jih takrat na veliko gradili v Avstriji in Evropi.  

Rosthorni so izstopili iz volšperške železarske družbe in se posvetili samo Prevaljam.

August von Rosthorn in tehnični direktor železarne Josef Schlegel sta rešila zanju največji izziv: kako uporabiti pri pudlanju železa rjavi (leški) premog namesto črnega. Odkriti in takoj patentirani postopek je povzročil v vsej Evropi popoln preobrat v železarstvu. 

Koroški stanovi so predložili avstrijskemu cesarju spomenico za izgradnjo železniške proge Maribor-Celovec-Beljak. 

Industrijska razstava na Dunaju je razširila sloves izdelkov prevaljske železarne, ki je prejela zlato medaljo.

Koroški stanovi so prosili, naj se zgradi vsaj konjska železnica po Dravski dolini od Maribora do Celovca. 

Prezidali in povečali so staro cerkev sv. Urha na vrhu Strojne (1054 m n. m.), podružnico cerkev sv. Danijela v Šentanelu. 7. maja 1848 jo je posvetil škof Anton Martin Slomšek. Glavni baročni oltar, posvečen sv. Urhu, je bil postavljen leta 1774 na stroške strojanskih kmetov Branáta in Janeža. Cerkev je bila poslikana leta 1904.

Rosthornova in Dickmanova železarna je zgradila novo šolsko stavbo na Prevaljah za otroke svojih uslužbencev in delavcev (Werksschule), ki je bila podružnica šole na Fari. (V letih 1963–2004 je bilo tam podjetje Instalater).

Dograjena je bila nova železarna (danes Športni stadion Ugasle peči). 

Ustanovljena je bila bolnišnica na Lešah za rudarje in njihove svojce. Hrano za bolnike so prinašali iz restavracije pri Meisterlu, zdravnik pa je prihajal vsak drugi dan s Prevalj.  

Ustanovljena je bila bolnišnica na Prevaljah za železarje in njihove svojce. Bolnišnica je bila priključek obratni ambulanti prevaljske železarne in je imela lastnega zdravnika – kirurga. (Bila je v stavbi, kjer je bil med obema vojnama  »rdeči konzum«, nato je bila tam Kmetijska zadruga, danes pa je gostilna Pagat).  

Prevalje so imele orožniško postajo. 

Ustanovljena je bila podružnična šola na Lešah za otroke rudarjev.

Ustanovljena je bila Bratovska skladnica na Lešah in je delovala do leta 1933. 

Grofje Thurn-Valsassina so odprli premogovnik na Holmcu. (Pred prvo svetovno vojno se je proizvodnja zmanjšala, ponovno pa se je povečala v letih gospodarske krize in po letu 1936).  

31. maja 1863 so dogradili železniško progo mimo Prevalj, ki so tako bile povezane z Mariborom in Celovcem. Zgrajena sta bila Štoparjev most in železniška postaja, po kateri so se zgledovale druge  železniške postaje v Sloveniji. Leški premogovnik je zaposloval 1200 delavcev. 

Julija 1863 dobijo Prevalje svojo pošto. Prva pošta na Prevaljah je bila v prostorih nekdanje gostilne Vaukan. 

Cerkev sv. Danijela  (v Šentanelu) je v virih prvič omenjena leta 1437, kot župnijska cerkev pa leta 1755, ko ji je bila dodana tudi podružnična cerkev sv. Urha na Strojni. Novo cerkev v neoromanskem slogu so v petih mesecih zgradili leta 1865. Obnovili so jo v letih 1976 in 1989. Umetnostno najpomembnejši del opreme je desni stranski baročni Marijin oltar, ki se je verjetno ohranil še od oltarne opreme prejšnje cerkve. Celotna notranjost cerkve je pokrita s slikovitimi freskami s konca 19. stoletja. 

Ustanovljeno je bilo Delavsko izobraževalno in podporno društvo na Prevaljah, prvo delavsko društvo v Mežiški dolini, ki je zastopalo interese železarjev. 

Na Prevaljah so postavili prvi plavž na koks v alpskih deželah. Visok je bil šestnajst metrov.

Železarna Prevalje je dosegla rekordno proizvodnjo 13.800 ton.

V železarni so uspeli poskusi, da se koksu primešata oglje in leški rjavi premog. Začeli so graditi Bessemerjeve naprave s konventerji. 

Na prevaljski pošti so leta 1874 v splošno uporabo uvedli telegraf.

Samostojna občina Prevalje je obsegala 16 katastrskih občin, to so bile:  Prevalje (kraja Prevalje in Volinjak), Leše (kraja Leše in Kot), Uršlja gora (I in II), Zagrad, Navrški Vrh, Dobja vas, Stražišče, Poljana, Mežica, Podkraj, Breznica, Suhi Vrh, Šentanel (Št. Danijel), Jamnica in Strojna. V letih od 1850 do 1918 je Mežiška dolina pripadala območju okrajnega glavarstva v Velikovcu (Völkermarkt) in je sodila v sodni okraj Pliberk (Bleiburg). Po letu 1918 so bili iz občine Libuče priključeni Jugoslaviji: Belšak, Dolga Brda, Lokovica in Lom.

Leški premogovnik je dosegel rekordno proizvodnjo 70.000 ton.

Ustanovili so obrtno nadaljevalno šolo na Prevaljah. 

Velikonočni punt leških rudarjev, prepoved ženskega jamskega dela, uvedba 8-urnega delovnika.