Leški rokopis je poleg Črnjanskega rokopisa drugi najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je primer bukovniške dejavnosti. Rokopis je bil napisan v letih 1757–1761. Zapisan je na 50 nenatisnjenih listih salzburškega koledarja za leto 1733. Od tega je na 86 straneh popisan s slovenskim rokopisom skoraj ves nenatisnjeni del. Njegovo vsebino lahko razdelimo na verske teme in narodopisno blago. Vse kaže, da je moral biti pisec v ožji zvezi s Papeževo kmetijo na Lešah ali pa celo tam doma, saj je kmetija največkrat omenjena. Na kraj nastanka kažejo tudi imena kmetov, ki so morali plačevati desetino, in narečje, v katerem je avtor pisal. Rokopis je bil sprva v lasti Zgodovinskega društva v Mariboru, od leta 1929 pa je shranjen v rokopisnem oddelku Univerzitetne knjižnice Maribor.