Ker ni bilo primernih dvoran za igre, so po drugi svetovni vojni nekaj prireditev uprizorili na skednju pri Lipeju v Čirkovčah. Kako velika je bila prostorska stiska društva, priča tudi izjemno prizadevanje predsednika Franca Hanina, p. d. Lipeja, saj je med drugim izdelal tudi osnutek za ureditev dvorane v svojem gospodarskem poslopju. 
Leta 1958 je Zadruga skupaj s Slovensko prosvetno zvezo iz Celovca kupila Breznikov skedenj ob Velikovški cesti v Pliberku. Že takrat so člani vseh odborov načrtovali gradnjo lastnih gospodarskih in kulturnih prostorov.
Slovensko prosvetno društvo Edinost v Pliberku je s svojimi sekcijami (moškim pevskim zborom; igralsko skupino Oder 73, ustanovljeno leta 1972; folklorno skupino, mešanim pevskim zborom Podjuna, ki je od leta 1978 deloval kot samostojno društvo; in MoPZ Kralj Matjaž od leta 1979) moralo bolj ali manj improvizirati prireditve v delno neprimernih prostorih pri Brezniku, po skednjih, na prostem, v glavni šoli Pliberk, gostilni Schwarzl, farni dvorani v Pliberku, pri Florjanu v Vogrčah, pod šotorom, od leta 1977 tudi v kleti Posojilnice, na dvorišču Pliberškega gradu in po ljudskih šolah. Ko so leta 1959 na zemljišču mestne občine Pliberk zgradili Grenzlandheim – tudi s podporo slovenskih občanov –, slovenskim društvom najetja dvorane v njem tedanji odborniki niso dovolili.
Želja slovenskega prebivalstva po lastnem primernem kulturnem domu v Pliberku je bila zaradi nezadovoljivih razmer vedno bolj ali manj močno prisotna. Ob vsaki večji prireditvi se je poleg neprimernosti prostora postavljalo tudi vprašanje varnosti v primeru požara ali druge nezgode.
Odborniki SPD Edinost v Pliberku, Zadruge in Posojilnice so zato leta 1975 ponovno začeli akcijo, da bi z novogradnjo izboljšali tedanjo gospodarsko in kulturno situacijo.
Od leta 1974 v zapisnikih sej SPD Edinost iz Pliberka piše, da skupaj s Štefanom Trampuschem poskušajo ponovno aktualizirati gradnjo kulturnega in zadružnega doma v Pliberku na za to namenjenem zemljišču, kjer je bilo poslopje stare Zadruge. Leta 1975 je prišlo do konkretnih pogovorov z Zadružno zvezo, Slovensko prosvetno zvezo (SPZ), pliberško Zadrugo, Posojilnico in SPD Edinost.
Slovenska prosvetna zveza (predsednik Hanzi Weiß) je naročila na podlagi takratnih prostorskih predstav in želj pri arhitektu Janezu Oswaldu načrt za kulturno-gospodarsko poslopje in ta ga je kmalu predložil. Mirko Kumer je med domačini še isto leto začel zbirati denarne prispevke in jih nalagal na hranilno knjižico, Zveza borcev Slovenije z inž. Pavletom Žaucerjem pa je bila pripravljena zbirati sredstva po vsej Jugoslaviji.
