Po drugi svetovni vojni se je Pliberk gospodarsko razcvetel. Hitro so odpravili posledice vojne, tudi vojna škoda ni bila velika. Razcvet gospodarstva je oblikoval novo, sodobno podobo Pliberka. Mesto se je razširilo, stare stavbe so klonile pred novimi zgradbami. Nastali so kulturni centri in gospodarske površine.
Gospodarski razvoj je narekoval združitev občin. 1. januarja 1964 so združili občine Libuče, Pliberk in Blato v »mestno občino Pliberk«. Leta 1973 se je občini pridružila še občina Bistrica, a se je po referendumu leta 1991 zopet osamosvojila.
Leta 1919 je takratna deželna vlada, v primeru pozitivnega izida plebiscita, obljubila gradnjo Podjunske železnice. Po 45 letih, 10. oktobra 1964, je v Dobu pri Pliberku predsednik države Adolf Schärf v spremstvu političnih veljakov predal namenu železnico, ki povezuje Podjuno z Labotsko dolino.
20. maja 1968 je v starem občinskem poslopju potekalo odprtje galerije kot sklada umetnika Wernerja Berga, ki naj po njegovi smrti ostane v skrbništvu občine. Danes Muzej Wernerja Berga izpolnjuje poslanstvo in širi izročilo umetnika tudi v evropskem merilu.
S členom 7 avstrijske državne pogodbe se je Avstrija zavezala za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov na dvojezičnem ozemlju južne Koroške.
Julija 1972 je avstrijski parlament sprejel odredbo o postavitvi dvojezičnih krajevnih napisov v 36 občinah. V Pliberku so koroški skrajneži dvojezično tablo 10. oktobra istega leta nasilno odstranili.
Po ponesrečeni zakonski ureditvi dvojezičnih napisov leta 1972 in po tajnem ugotavljanju maternega jezika je zvezna vlada 31. maja 1977 sprejela zakon o postavitvi 91 dvojezičnih napisov v južni Koroški. Koroška deželna oblast ni postavila predpisanega števila napisov.
Po pritožbi na ustavno sodišče in po premikanju table v Pliberku se je vprašanje dvojezične topografije s kompromisom v letu 2011 delno uredilo. Danes je postavljenih 164 dvojezičnih krajevnih oznak na Koroškem. Pliberška občina je izpolnila vse zakonske obveze.