V mestu so bili naseljeni večinoma obrtniki, ki so imeli v hlevu ob delavnicah še vsak po eno kravo in manjše polje zunaj mesta. Bili so tkalci, barvarji, vrvarji, lončarji, čevljarji, sedlarji, kovači, krojači, lectarji in svečarji, sodarji, mizarji, izdelovalci mila in kreme za čevlje, peki, mesarji, gostilničarji, strojarji in klobučarji. Obrtniki so bili združeni v posebna društva – cehe; njihovi predstojniki so bili izvoljeni cehovski mojstri, ki so imeli v varstvu cehovsko skrinjo z listinami in patenti. Cehovski mojstri so urejevali uk vajencev in jim tudi izdali zaključno spričevalo.
Vsak poklic je imel svoja pravila, po katerih so morali njegovi pripadniki živeti. (Potrditi jih je moral cesar.) V starih listinah lahko beremo, da je pravila pliberških tkalcev 31. julija 1520 potrdil sam cesar Ferdinand. Vsebovala so, gledano z današnjimi očmi, včasih smešne zapovedi, češ da vajenci in pomočniki ne smejo jesti na ulicah, se z ženskami zabavati, za mačkami ali psi metati kamenja in razgrajati po ulicah. Na ulicah tudi niso smeli biti brez pokrivala, rokavic, ovratne rute in palice.
Za take in podobne prekrške je bila predpisana kazen, ki jo je bilo treba plačati v vosku ali v denarni vrednosti voska. Globa je znašala četrt do sto kilogramov te mehke tvarine za izdelavo sveč.
Pravila za pliberške kovače in kolarje so določala, da mora tisti, ki bi se spozabil in »čez plot skakal«, plačati v skupno blagajno dvojno kazen, ki jo za take prekrške določi deželno ali okrajno sodišče. Kdor bi v gostilnah kartal za denar in se pečal z lahkoživimi babnicami, temu bi zaplenili plačo celega tedna. Postave, ki so ohranjale nravnost in lepo vedenje, so bile, kot vidimo, kar stroge.