Na začetku tisočletnega razvoja slovenske pisne kulture stojijo znameniti Brižinski spomeniki, ki so nastali med letoma 972 in 1039 na Zgornjem Koroškem v dolini reke Möll ali na Lurnskem polju. So najstarejši zapis slovenščine in tudi najstarejši ohranjen zapis kakega slovanskega jezika na območju civilizacije evropskega Zahoda.
Pergamentni listi s tremi obrednimi slovenskimi besedili so bili skupaj z drugimi podobnimi dokumenti zvezani v kodeks, ki je pripadal freisinškemu škofu Abrahamu. Ta škofija je tedaj imela posesti tudi v Koroški, tedaj poseljeni s slovenskimi verniki, zato je škof v svojem pontifikalu potreboval tudi slovenska liturgična besedila. Kodeks so do leta 1803 hranili v freisinškem stolnem kapitlju, odtlej pa v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, kjer so v njem leta 1807 tudi odkrili naša besedila. Latinski kodeks, ki po svoji zunanjosti in vsebini sicer ni posebno odličen, je prav zaradi Brižinskih spomenikov postal svetovno znan in posebej dragocen pisni spomenik.
Latinski kodeks (sign.: Clm 6426), v katerega so vezani Brižinski spomeniki, obsega 169 oštevilčenih pergamentnih folijev oz. 338 strani, dimenzije listov so 25,6 cm (višina) x 20,8 cm (širina), debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm. Vezava je verjetno sočasna: lesene platnice, prevlečene z belim svinjskim usnjem. Kodeks je nekoč imel tudi kovinske sponke, ki niso ohranjene, in celo kovinski zatič z verigo, s katero je bil priklenjen na svoje mesto v knjižnici.
Slovenska besedila so zapisana na f. 78, 158, 159, 160 in 161 (skupno je popisanih 9 strani). Prvi in tretji spomenik sta vzorca splošne spovedi, drugi pa je pridiga o grehu in pokori. Vsi so zapisani v minuskularni pisavi, dedinji karolinške minuskule.
Vir: Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1979, str. 142; Brižinski spomeniki: http://sl.wikipedia.org/wiki/Bri%C5%BEinski_spomeniki, 19.3.2015.