Po vojni je Dom duhovnih vaj v Tinjah odprl svoja vrata spet januarja 1951. Že v prvih mesecih je bilo v Tinjah 17 duhovnih vaj, ki se jih je skupno udeležilo 405 oseb.[1]
V Domu v Tinjah so imeli svoje duhovne vaje različni stanovi – dekleta, fantje, žene in možje – člani Tretjega reda in Marijine družbe, gospodinje v župniščih, člani župnijskih svetov ter člani Katoliške akcije. V Dom v Tinje so na duhovne vaje prihajali tudi duhovniki.[2]
Organizacija tečajev je bila v rokah slovenskega oddelka Dušnopastirskega urada v Celovcu. Razpisani tečaji so bili redno objavljeni v slovenskem cerkvenem listu Nedelja. Na tečaje pa so opozarjali in vabili tudi duhovniki Sodalitete, ki so službovali v južnokoroških župnijah.
Za gospodinjstvo so med duhovnimi vajami skrbele šolske sestre sv. Frančiška iz Št. Ruperta pri Velikovcu. Sestre so prišle v Tinje na prošnjo tedanjega vodja slovenskega oddelka Dušnopastirskega urada Aleša Zechnerja in njegovega takratnega tajnika dr. Janeza Hornböcka. Poleg gospodinjstva so sestre prevzele tudi gospodarstvo obširne tinjske proštije. Šolske sestre so ostale v Tinjah do 1. junija 1957. Vodstvo gospodinjstva je nato v Domu duhovnih vaj v Tinjah prevzela Majdi Blüml, nečakinja dr. Rudolfa Blümla.[3]
Do novembra 1954 so v prostorih proštije potekale izključno duhovne vaje. Z ustanovitvijo kmetijske šole pa so zatem v zimskih mesecih v tinjski proštiji stanovali udeleženci kmetijskih tečajev.
[1] Nedelja. Cerkveni list Krške škofije. Celovec, 17. 6. 1951, str. 1.
[2] Liber memorabilium Tainach – Župnijska kronika fare Tinje, str. 215 sl., 219.
[3] Klun, Salvatora, Božnik, M. Stanislav, Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja na Koroškem : ob 120-letnici Kongregacije šolskih sester. Celovec, 1989, str. 86 sl.