V Podjuni, ki se razprostira od skal Škrbina nad Dravo pri Galiciji do državne meje v Grabljah na vzhodu, leži utesnjeno med gričem Libič in goro Komelj mesto Pliberk. Ime je dobilo po svinčevi rudi – Bleierz –, ki so jo že v srednjem veku kopali v bližnji gori Peca. V starih listinah najdemo ime Bleiburg v raznih oblikah, npr. Pleyburch in Pliburch, od tod izvira tudi slovensko ime Pliberk.
Zgodovinarji trdijo, da je pred mnogimi tisočletji območje današnje Koroške v ledeni dobi pokrival ledenik, ki je bil na nekaterih mestih debel tudi do 1000 metrov in je še na koncu Podjune meril 400 metrov. Ko se je ledenik stopil in so vode odtekle, so ostala po kotlinah jezera in kot otoki griči, ki jih danes imenujemo Libič, Repeljška gora, grič Svete Katarine in pa Humec.
Kjer so rastline, tam se pojavijo živali. Za njimi so prišli v naše kraje tudi ljudje. Bivali so v votlinah. Sledove o pračloveku iz kamene dobe so našli v Grebinju v kapniški jami in Potočki zijalki pod Olševo.
Tudi o poznejših prebivalcih današnje Koroške, o Ilirih, so v Podjuni našli materialne dokaze. Leta 400 pred Kr. so se sem od zahoda in severa naselili Kelti. To potrjujejo izkopanine in najdbe iz gričnatih grobov v Črgovičah, na Blatu in v Vidri vasi. Našli so vzhodnogotske gumbe, zapestnice in celo čelado. Tudi na griču sv. Katarine so odkrili naselbino nekdanjih Keltov. Tako lahko domnevamo, da so bili kraji spodnje Podjune naseljeni že v bronasti dobi, to je med letoma 1800 do 800 pred Kr.
V letu 10 pred Kr. so Rimljani brez boja zasedli noriško kraljestvo. Zgradili so starodavno cesto iz današnjega Celja mimo Slovenj Gradca v Mežiško dolino, čez Bleke, pod Peco mimo Večne vasi in Globasnice na Iuenno in dalje do Gospe Svete, takrat imenovane Virunum. Po rimskem mestu Iuenna je vsa dolina dobila ime »Podjuna«. Tam je bil verski in upravni sedež vzhodne Koroške.
V 6. stoletju so se tu naselili predniki Slovencev. Zasedli so takrat bolj redko naseljene kraje vse do izvira koroških rek na Vzhodnem Tirolskem. Bili so delavni ljudje in so se lotili kmetovanja ter si zgradili lesene hiše. Pogosto pa so jih nadlegovali divji Obri, ki so jahali po deželi in kradli živino ter pridelke. Slovenci so si zato zgradili na višjih krajih utrjena gradišča, kjer so hranili žito in se branili, če so bili napadeni. Še danes obstajajo kmetije z imenom Gradišnik, in sicer na Komelju, v Podkraju, na Slovenjah in v Suških gorah, in spominjajo na slovenska gradišča tedanjih dni.
Ker so Obri postajali nasilnejši, so Slovenci prosili nemške Bavarce za pomoč v boju proti tem napadalcem. Bavarski knez Tasilo je prišel s svojimi vojaki čez Ture, pomagal premagati Obre in jih nagnati iz dežele. 
Za plačilo je zahteval, da Slovenci priznajo njegovo nadoblast in mu plačujejo davke. Da bi se jim Slovenci ne uprli, so Bavarci odgnali sina in nečaka slovenskega kneza Boruta s seboj čez Ture. Tam so ju poučili v krščanski veri in krstili. Ko sta se po smrti staršev vrnila na Koroško in prevzela oblast, sta začela širiti krščanstvo med Slovenci, ki so imeli dotlej svojo pogansko vero.
Bavarci, in z njimi tudi Slovenci, so postali del velike frankovske države. V njej je vsa zemlja pripadala cesarju. Ta jo je dajal v izkoriščanje svojim vojakom – plemičem. Novi zemljiški gospodje so imeli dobro oboroženo spremstvo in so pobirali desetino pridelka od slovenskih kmetov, ki so morali hoditi tudi na tlako. Najprej so si s pomočjo kmetov – tlačanov zgradili utrjene gradove in v njih globoke ječe, v katere so metali uporne tlačane. Mnoge so pustili v jami od gladu umreti, redke pa so spustili še žive na prostost, da so sovaščanom pripovedovali, kako se jim je godilo. S tem so jih zastrašili in ljudje so se rajši vdali v usodo, da so lahko živeli vsaj kot tlačani.
Bavarcem so naši predniki v današnjem Pliberku postavili grad.