Tekmovalci za bralno značko so morali ob branju vsakega proznega dela pisati zapiske. Za vsako stopnjo posebej je bilo določeno, kaj so morali zapiski vsebovati. Oddaja zapiskov je pomenila prijavo kandidata. Če poročilo ni bilo ustrezno, ga je mentor, učitelj slovenskega jezika ali razredni učitelj, zavrnil oziroma sprejel po izboljšavi.

Stanko Kotnik je v Spodbudah zapisal, da so njegovi šestošolci pisatelju Francetu Bevku ob njegovi sedemdesetletnici poslali voščilnico s povabilom na obisk. Pisatelj se je vabilu odzval in obljubil, da jih obišče na pomlad, ko bodo cvetele trobentice.

Zbiranje raznovrstnih kovinskih značk je bilo ob koncu petdesetih let 20. stoletja priljubljena prostočasna dejavnost otrok, mladostnikov in odraslih. Značka je bila pogosto »odlikovanje« za dosežke na različnih športnih področjih. Bralna značka pa je za mlade bralce postala visoko cenjena nagrada za dosežke pri branju. Snovalca, ki sta sledila željam mladih bralcev, sta obliko priznanja, v podobi kovinske značke s portretom Prežihovega Voranca, le nekaj več kot deset let po pisateljevi smrti (1950), povzdignila v priznanje branju. Prva deseterica tekmovalcev, ki je osvojila Prežihovo bralno značko, je bila iz šestega, sedmega in osmega razreda prevaljske osnovne šole. Spomini na ta dogodek so še vedno živi.