Slikar, restavrator (1913–1941); ustreljen kot prvi talec umetnik, zelo nadarjen slikar, znan po upodobitvi Popovega Terca in lesorezih N´mav čriez izaro. Po njem se imenuje osnovna šola na Prevaljah.  

Glasbenik, komercialni tehnik (1921–1999); izjemen glasbeni talent, eden prvih pevovodij na Koroškem, poučeval je različne glasbene inštrumente v glasbeni šoli, med drugim član salonskega orkestra, ki je sodeloval pri uprizoritvah operet v Mežici.   

Družbeni delavec in zgodovinar (1924–2011); bil je družbeno aktiven, zanimala sta ga lokalna zgodovina, predvsem železarstva, in zbiranje naravne ter  kulturne dediščine, veliko pisnih virov je rešil pred uničenjem; raziskoval je zgodovino čebelarstva in se ukvarjal z ekslibrisi.

Akademski kipar in keramik (1877–1943); eden prvih prevaljskih akademskih kiparjev, javnosti se je prvič predstavil z upodobitvami živali in deli iz umetnostne obrti kot član »Dunajske umetniške hiše« in soustanovitelj  Umetniške družbe za Koroško. Od upodabljanja živali je prešel tudi na upodobitve človeka v moderno stiliziranem oblikovnem izrazu.

Univ. dipl. inž. elektrotehnike in strojništva (1886–1972); strojno-elektro fakulteto je končal v Moskvi, leta 1929 je nastopil službo v Jeklarni na Ravnah in kot  strokovnjak za strojništvo, z veliko tehničnega znanja in iznajdljivosti, prispeval, da je jeklarna iz majhne nepomembne železarne postala velika tovarna plemenitega jekla Železarna Ravne. »Če kdo česa ni vedel ali ni znal, se je obrnil pač na Gracijanskega, ki je zmerom rad pomagal in reševal še tako nerešljive probleme.« (Avgust Kuhar) 

Družbeni delavec (1906–1993); bil je soustanovitelj Delavskega kulturno-prosvetnega društva Svoboda na Lešah (1921), vodja tamburašev, član igralske skupine, član godbe na pihala na Lešah in Prevaljah, organizator kulturnih prireditev in gonilna sila kulturnega življenja na Lešah. 

Športni delavec (1937–2003); njegovo področje je bilo izobraževanje  na novo zaposlenih za potrebe Železarne, veliko je pripomogel k ustanovitvi samostojnega Odbojkarskega kluba Prevalje, ki je že desetletje eden najuspešnejših klubov v državi. 

Družbeni delavec, papirničar (1910–1982); po koncu druge svetovne vojne je postal prvi župan Občine Prevalje, deloval je v Združenju papirne industrije Slovenije in Jugoslavije in na družbenem področju na Prevaljah.  

Vaški stražar, knjigovodja, skladiščnik, po upokojitvi je delal pri pogrebnem zavodu (1906–1978); vse do leta 1941 je vsako nedeljo po prvi maši bral oklice na Fari na sejmišču pred cerkvijo. Pri plotu je stopil na klopco in povedal vsa oznanila, oglase in novosti v občini Prevalje. Drugih načinov informiranja takrat ni bilo. Raznašal je tudi uradna pisma z občine. 

Voditeljica filé tečajev (1912–2009); kot sedemnajstletno dekle je prevzela vodstvo filé  delavnice, ki je bila za mnoge pomembna dejavnost, sodelovala je v študijskem krožku Centra za socialno delo »Čipka kot okras« in vplivala na zanimanje za tovrstno tehniko izdelovanja čipk tudi v današnjem času. 

Poštni uslužbenec (1808–1863); bil je prvi direktor pošte na Prevaljah, ki je bila ustanovljena leta 1863. 

Kulturni in družbenopolitični delavec (1905–1975); obnovil je tamburaški orkester na Prevaljah in ga vodil do leta 1972 ter bil član godbe na pihala in gledališke skupine, večkrat je bil član komisije pri skušnjah za bralno značko v osnovni šoli Prevalje.

Pisatelj in prevajalec (1917–2009); eden najvidnejših slovenskih prevajalcev,  pisateljev in slavističnih strokovnjakov.  

Učitelj v Šentanelu (1902–1973); spodbujal je starše, da pošiljajo otroke na izobraževanje, pomagal socialno ogroženim družinam, organiziral prvo krvodajalsko akcijo, spodbujal napredno kmetovanje, vzgajal čebelarje in sadjarje ter opozarjal lovce na humano lovstvo. 

Akademski kipar, likovni pedagog (1947–2011); je avtor številnih javnih plastik, ki krasijo podobo Koroške, med njimi je najbolj znana skulptura iz hrasta Tri graščakove hčerke v krožišču ob prihodu na Prevalje. 

Učitelj, zbiratelj koroških ljudskih pesmi in zborovodja (1863–1938); že v zgodnji mladosti je vzljubil slovensko ljudsko pesem, na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval, je ustanovil vsaj enajst pevskih zborov, bil je velik borec za slovenstvo, ob koncu leta 1918 ga je jugoslovanska vlada imenovala za nadučitelja na Prevaljah, kjer je preoblikoval sedemrazredno nemško šolo, z dvema podružnicama na Fari in Lešah, v slovensko ljudsko šolo.

P. d. Brančurnik, gostilničar in posestnik (1910–1979); pri Brančurniku, legendarni gostilni ob cesti Prevalje-Ravne, znani po rimskem sarkofagu in rimskih najdbah v bližini, gospodari že šesti rod Hribernikov; nekoč je veljala za osrednjo koroško gostilno. 

Družbeni delavec, trgovski pomočnik, železninar pri Teodorju Filipowskem na Prevaljah (1911–2000); »Z vzgledom, ne z besedo, ste nas učili skromnosti, poštenosti, natančnosti, doslednosti, olike … Pomagali ste pri delih za splošno družbeno dobro, ne za plačilo, temveč iz nagibov, ki so vredni človeka.« (prof. Stanko Lodrant)

Zborovodja in družbeni delavec (1935–2012); bil je vrhunski športnik, izjemen zborovodja, ustanovitelj zborov, pobudnik in soorganizator pevske revije dveh dežel Od Pliberka do Traberka, zaznamoval je glasbeno dejavnost na Koroškem. 

Družbenopolitični delavec (1921–1990); deloval je v društvu Orel in bil eden prvih partizanov s Prevalj. 

Publicist, tiskar, sindikalni delavec (1908–1994); ko se je v plebiscitnem času morala Mohorjeva družba s tiskarno iz Celovca umakniti na Prevalje (1919), se je zaposlil v Mohorjevi tiskarni in šel z njo po preselitvi Mohorjeve v Celje (1927), saj je bil zelo dober tiskar, bil je prvi tajnik glavnega odbora Zveze sindikatov Slovenije, urednik in direktor Uradnega lista SR Slovenije (do leta 1972) in po upokojitvi urednik Vzajemnosti.

Magister farmacije, družbeni delavec (1888–1964); leta 1926 je odprl prvo Lekarno pri sv. Mariji Mr. Jordanić Prevalje, bil je znan filatelist z bogato zbirko znamk.

Strokovna učiteljica ročnega dela in ljubiteljska igralka (1907–2002); že v mladosti je pokazala izredno nadarjenost za dramsko igro, vključila se je v gledališko življenje Katoliškega prosvetnega društva na Prevaljah, deset let (1931–1941) je vodila tečaj filé mreženja na Prevaljah. 

Župnik, konzistorialni svetnik, dobrotnik (1844–1911); pri Devici Mariji na Jezeru na Fari je dal je postaviti tri oltarje, sezidati župnišče in širil cerkveno posest. Vpeljal je tri cerkvene bratovščine: Bratovščino sv. Cirila in Metoda, Bratovščino Najsvetejše sv. trojice, Bratovščino rožnega venca.

Risar (1885–1975); zaposlen je bil na Zemljiški knjigi pri sodišču v Pliberku, kjer je imel dostop do starih upodobitev Prevalj, in s smislom za risanje je izdelal več perorisb starih Prevalj iz sredine 19. stoletja.

Rudar, obratovodja (1893–1963); zaposlen je bil v premogovniku na Lešah, bil vodja Bratovske skladnice, nadzornik in obratovodja pri gradnji vodnega rova, obratovodja na rudišču svinca v Kotljah, vodja odkopa kremenjaka na Stražišču, vodja Civilne zaščite na Prevaljah in župan Občine Prevalje (1952).  

Zbiratelj ljudskega blaga, šolski upravitelj, sadjar in urednik (1878–1925); bil je šolski upravitelj na Prevaljah, Narodna vlada v Ljubljani ga je pooblastila za organizacijo slovenskega šolstva v velikovškem okraju, velik pomen je pripisoval sadjarstvu in vrtnarstvu ter zbiranju narodopisnega blaga. 

Slavist, višješolski profesor za metodiko slovenščine, pobudnik gibanja za kulturo branja Bralna  značka (1928–2004); po poučevanju na Prevaljah, kjer je skupaj z Leopoldom Suhodolčanom razvil idejo o bralni znački, je bil višješolski profesor za metodiko slovenščine na Pedagoški fakulteti v Mariboru, dober fotograf in raziskovalec kulturne dediščine Koroške. 

P. d. Lužník, kmet in organist (1860–1902); bil je izjemno glasbeno nadarjen, ob  nedeljah in praznikih je »z orglami Boga dražil«, napeve in viže je ustvarjal sam. Gojil je družinsko petje Kramolčeve družine. Ksaver Meško ga v črtici Tiste stezice opisuje kot svojega organista, cerkovnika in spremljevalca.  

Glasbeni narodopisec, zbiratelj in prirejevalec ljudskih pesmi, skladatelj in profesor glasbe (1892–1974); služboval je kot glasbeni pedagog, bil izjemen zborovodja, zbiral in harmoniziral koroške in slovenske ljudske pesmi, izdal več kot trideset zbirk zborovskih pesmi;  uredil in izdal je več temeljnih pesmaric in pevskih vadnic s teoretičnim gradivom.

Bukovnik, mlinar in valhar (valjar blaga), p. d. Prosén (1821–1890); pri Kresníku na Lešah se je gojilo bukovništvo že okoli leta 1750 in táko je med mletjem žita pisal ter prepisoval iz knjig in rokopisov, s tem je ohranil besedila pesmi, ki so jih pri nas prepevali v obdobju 1850-1871. 

Lesni trgovec, lastnik žage venecijanke, avtobusni prevoznik (1871–1943); bil med prvimi avtoprevozniki na Prevaljah, uvedel je avtotaksi, sin  Jožef je leta 1933 prinesel iz Gradca na Prevalje prvo nogometno žogo. 

Ljudski pesnik, delavec (1909–1993); pomagal je na kmetijah, si prislužil pokojnino v železarni, vseskozi pisal pesmi z značilnostmi ljudskega slovstva. 

P. d. Kušter, ljudski pesnik, kmet in mlinar (1845–1943); kmetoval je na Kuštrovi kmetiji, edino veselje so mu bile knjige in pisanje pesmi, znal je citrati in orglati ter izdelovati predmete domače obrti. 

Družbeni delavec, državni poslanec in prevaljski župan (1880–1957); zelo spoštovan, samouk, razgledan, napreden, bil državni poslanec v parlamentu v Beogradu (1923), »… tedaj menda edini med beograjskimi poslanci, ki je imel žuljave roke …«, in pred okupacijo je bil prevaljski župan. 

P. d. Ploder, župan Občine Šentanel, kmet (1878–1945); bil je napreden gospodar, veljaven mož, gonilna sila v Šentanelu, spodbujal razvoj svojega domačega kraja. Pred prvo svetovno vojno je bil župan narodnoozaveščene Občine Šentanel, ki je bila v daljšem sporu z avstrijsko oblastjo zaradi uradnega jezika, saj so vse dopise v nemškem jeziku zavračali. 

Posestnik, lesni trgovec in podjetnik (1879–1944); ukvarjal se je s trgovanjem z lesom in v letih 1896-1897 zgradil tovarno bele lesovine, po njegovi zaslugi so Prevalje dobile elektriko, ustanovil je delniško družbo Korotan, zgradil parno žago na Prevaljah, dolga leta je bil prevaljski župan. 

Magistra farmacije (1918–2000); ilegalno je oskrbovala partizane z zdravili, na Prevalje je pripeljala del proizvodnje tovarne farmacevtskih izdelkov Lek, po njeni zaslugi je bila uvedena  proizvodnja mnogo novih zdravil. 

Skladatelj in svobodni kulturni ustvarjalec pri filmu (1923–1997); kot zborovodja je naredil veliko priredb in aranžmajev narodnih in umetnih pesmi, bil avtor glasbe ali glasbeni vodja in opremljevalec številnih celovečernih in kratkih filmov. 

Organist, mežnar in zborovodja (1887–1954); bil je organist in mežnar v cerkvi Device Marije na Jezeru na Fari na Prevaljah, zborovodja več pevskih zborov in režiser predstav Katoliškega prosvetnega društva na Fari.

Učitelj, kulturno-prosvetni delavec in zborovodja (1898–1982); bil je izjemen pedagog, zborovodja, pobudnik kulturnega življenja na Prevaljah in velik človekoljub. 

Voditeljica filé tečajev (1901–1983); bila je ob Pavli Filip voditeljica filé tečajev, udeleženke filé tečaja so bile predvsem nezaposlene ženske, deklice in delavke, ki so si borni zaslužek pri rudniku povečale še z izdelovanjem čipk. V dokumentih je ostalo zapisano: »Prevaljska občina se kot edina v mariborski oblasti po pravici ponaša s to odlično socialno ustanovo, ki zaposluje dekleta in jim nudi že v šolskih letih primeren zaslužek.«

Učitelj, kulturno-prosvetni delavec in knjižničar (1899–1982); ob vodenju »otročne družine« in poklicnem delu je deloval v obrtnih šolah po dolini, čebelarskem društvu na Prevaljah in bil prvi knjižničar splošnoizobraževalne knjižnice na Prevaljah. 

Humanitarni delavec (1922–1992); humano in prizadevno je bilo njegovo delo v krvodajalstvu, saj je bil med glavnimi organizatorji krvodajalstva RK Slovenije (19531973) in dvajset let predsednik in organizator krvodajalstva na Prevaljah.   

Gradbeni mojster, stavbenik (1872–1928); bil je načrtovalec in graditelj nove farne cerkve Device Marije na Jezeru, na »ciglanci«  je imel svojo opekarno. 

Koroški bukovnik, ljudski pesnik s Strojne (1896–1977); živel je v samoti na  Stonkni na Strojni, nadarjen samouk, dr. Franc Sušnik je o njem zapisal: »V vrsti koroških bukovnikov, teh nešolanih ljubimcev muz, na ljudske strune ubranih, ljubiteljev čudeža črk, pisanja in prepisovanja, je Blaž Mavrel eden tistih, ki so najviše merili do hrama učenosti.«

P. d. Andrejc, vaški kronist, muzikant in pevec (1904–1985); bil je kopač v rudniku na Holmcu in v Mežici, gozdni delavec – tesač in progovni delavec pri železnici. Pomembna je njegova kronika šentanelske fare, ki jo hranijo na domačiji pri Andrejcu, bil je pobudnik kulturnega življenja v Šentanelu.

Dunajski magistratni uradnik, odkril na Lešah premog; kot upokojenec je leta 1818 na dopustu pri tovarišu iz vojnih let, posestniku Kresniku na Lešah, odkril sloje rjavega premoga; odkupil je pravice, začeli so kopati leški premog in leški premogovnik je postal v 19. stol. eden najpomembnejših premogovnikov rjavega premoga v Evropi. 

Nadučitelj, šolski nadzornik in publicist (1879–1968); Mencinova poglavitna skrb je bila usmerjena v razvoj šolstva na Koroškem in o tem je napisal več razprav ter za svoje ideje pridobil krog odličnih šolnikov Mežiške doline: Karla Doberška, Pavla Koširja in Vinka Möderndorferja. 

Športnik, kovinar (1914–1945); bil je udeleženec v NOB, od leta 1944 partizan v bataljonu VDV in komandant Narodne zaščite OF, deloval je kot vsestranski športnik; bil je član številnih društev, med njimi Smučarskega društva, kjer je tekmoval v smuku, po njem so poimenovali tekmovanje v smuku z Uršlje gore (Pavlov smuk).