Zborovodja in družbeni delavec (1935–2012); bil je vrhunski športnik, izjemen zborovodja, ustanovitelj zborov, pobudnik in soorganizator pevske revije dveh dežel Od Pliberka do Traberka, zaznamoval je glasbeno dejavnost na Koroškem. 

Družbenopolitični delavec (1921–1990); deloval je v društvu Orel in bil eden prvih partizanov s Prevalj. 

Publicist, tiskar, sindikalni delavec (1908–1994); ko se je v plebiscitnem času morala Mohorjeva družba s tiskarno iz Celovca umakniti na Prevalje (1919), se je zaposlil v Mohorjevi tiskarni in šel z njo po preselitvi Mohorjeve v Celje (1927), saj je bil zelo dober tiskar, bil je prvi tajnik glavnega odbora Zveze sindikatov Slovenije, urednik in direktor Uradnega lista SR Slovenije (do leta 1972) in po upokojitvi urednik Vzajemnosti.

Magister farmacije, družbeni delavec (1888–1964); leta 1926 je odprl prvo Lekarno pri sv. Mariji Mr. Jordanić Prevalje, bil je znan filatelist z bogato zbirko znamk.

Strokovna učiteljica ročnega dela in ljubiteljska igralka (1907–2002); že v mladosti je pokazala izredno nadarjenost za dramsko igro, vključila se je v gledališko življenje Katoliškega prosvetnega društva na Prevaljah, deset let (1931–1941) je vodila tečaj filé mreženja na Prevaljah. 

Župnik, konzistorialni svetnik, dobrotnik (1844–1911); pri Devici Mariji na Jezeru na Fari je dal je postaviti tri oltarje, sezidati župnišče in širil cerkveno posest. Vpeljal je tri cerkvene bratovščine: Bratovščino sv. Cirila in Metoda, Bratovščino Najsvetejše sv. trojice, Bratovščino rožnega venca.

Risar (1885–1975); zaposlen je bil na Zemljiški knjigi pri sodišču v Pliberku, kjer je imel dostop do starih upodobitev Prevalj, in s smislom za risanje je izdelal več perorisb starih Prevalj iz sredine 19. stoletja.

Rudar, obratovodja (1893–1963); zaposlen je bil v premogovniku na Lešah, bil vodja Bratovske skladnice, nadzornik in obratovodja pri gradnji vodnega rova, obratovodja na rudišču svinca v Kotljah, vodja odkopa kremenjaka na Stražišču, vodja Civilne zaščite na Prevaljah in župan Občine Prevalje (1952).  

Zbiratelj ljudskega blaga, šolski upravitelj, sadjar in urednik (1878–1925); bil je šolski upravitelj na Prevaljah, Narodna vlada v Ljubljani ga je pooblastila za organizacijo slovenskega šolstva v velikovškem okraju, velik pomen je pripisoval sadjarstvu in vrtnarstvu ter zbiranju narodopisnega blaga. 

Slavist, višješolski profesor za metodiko slovenščine, pobudnik gibanja za kulturo branja Bralna  značka (1928–2004); po poučevanju na Prevaljah, kjer je skupaj z Leopoldom Suhodolčanom razvil idejo o bralni znački, je bil višješolski profesor za metodiko slovenščine na Pedagoški fakulteti v Mariboru, dober fotograf in raziskovalec kulturne dediščine Koroške. 

P. d. Lužník, kmet in organist (1860–1902); bil je izjemno glasbeno nadarjen, ob  nedeljah in praznikih je »z orglami Boga dražil«, napeve in viže je ustvarjal sam. Gojil je družinsko petje Kramolčeve družine. Ksaver Meško ga v črtici Tiste stezice opisuje kot svojega organista, cerkovnika in spremljevalca.  

Glasbeni narodopisec, zbiratelj in prirejevalec ljudskih pesmi, skladatelj in profesor glasbe (1892–1974); služboval je kot glasbeni pedagog, bil izjemen zborovodja, zbiral in harmoniziral koroške in slovenske ljudske pesmi, izdal več kot trideset zbirk zborovskih pesmi;  uredil in izdal je več temeljnih pesmaric in pevskih vadnic s teoretičnim gradivom.

Bukovnik, mlinar in valhar (valjar blaga), p. d. Prosén (1821–1890); pri Kresníku na Lešah se je gojilo bukovništvo že okoli leta 1750 in táko je med mletjem žita pisal ter prepisoval iz knjig in rokopisov, s tem je ohranil besedila pesmi, ki so jih pri nas prepevali v obdobju 1850-1871. 

Lesni trgovec, lastnik žage venecijanke, avtobusni prevoznik (1871–1943); bil med prvimi avtoprevozniki na Prevaljah, uvedel je avtotaksi, sin  Jožef je leta 1933 prinesel iz Gradca na Prevalje prvo nogometno žogo. 

Ljudski pesnik, delavec (1909–1993); pomagal je na kmetijah, si prislužil pokojnino v železarni, vseskozi pisal pesmi z značilnostmi ljudskega slovstva. 

P. d. Kušter, ljudski pesnik, kmet in mlinar (1845–1943); kmetoval je na Kuštrovi kmetiji, edino veselje so mu bile knjige in pisanje pesmi, znal je citrati in orglati ter izdelovati predmete domače obrti. 

Družbeni delavec, državni poslanec in prevaljski župan (1880–1957); zelo spoštovan, samouk, razgledan, napreden, bil državni poslanec v parlamentu v Beogradu (1923), »… tedaj menda edini med beograjskimi poslanci, ki je imel žuljave roke …«, in pred okupacijo je bil prevaljski župan. 

P. d. Ploder, župan Občine Šentanel, kmet (1878–1945); bil je napreden gospodar, veljaven mož, gonilna sila v Šentanelu, spodbujal razvoj svojega domačega kraja. Pred prvo svetovno vojno je bil župan narodnoozaveščene Občine Šentanel, ki je bila v daljšem sporu z avstrijsko oblastjo zaradi uradnega jezika, saj so vse dopise v nemškem jeziku zavračali. 

Posestnik, lesni trgovec in podjetnik (1879–1944); ukvarjal se je s trgovanjem z lesom in v letih 1896-1897 zgradil tovarno bele lesovine, po njegovi zaslugi so Prevalje dobile elektriko, ustanovil je delniško družbo Korotan, zgradil parno žago na Prevaljah, dolga leta je bil prevaljski župan. 

Magistra farmacije (1918–2000); ilegalno je oskrbovala partizane z zdravili, na Prevalje je pripeljala del proizvodnje tovarne farmacevtskih izdelkov Lek, po njeni zaslugi je bila uvedena  proizvodnja mnogo novih zdravil. 

Skladatelj in svobodni kulturni ustvarjalec pri filmu (1923–1997); kot zborovodja je naredil veliko priredb in aranžmajev narodnih in umetnih pesmi, bil avtor glasbe ali glasbeni vodja in opremljevalec številnih celovečernih in kratkih filmov. 

Organist, mežnar in zborovodja (1887–1954); bil je organist in mežnar v cerkvi Device Marije na Jezeru na Fari na Prevaljah, zborovodja več pevskih zborov in režiser predstav Katoliškega prosvetnega društva na Fari.

Učitelj, kulturno-prosvetni delavec in zborovodja (1898–1982); bil je izjemen pedagog, zborovodja, pobudnik kulturnega življenja na Prevaljah in velik človekoljub. 

Voditeljica filé tečajev (1901–1983); bila je ob Pavli Filip voditeljica filé tečajev, udeleženke filé tečaja so bile predvsem nezaposlene ženske, deklice in delavke, ki so si borni zaslužek pri rudniku povečale še z izdelovanjem čipk. V dokumentih je ostalo zapisano: »Prevaljska občina se kot edina v mariborski oblasti po pravici ponaša s to odlično socialno ustanovo, ki zaposluje dekleta in jim nudi že v šolskih letih primeren zaslužek.«

Učitelj, kulturno-prosvetni delavec in knjižničar (1899–1982); ob vodenju »otročne družine« in poklicnem delu je deloval v obrtnih šolah po dolini, čebelarskem društvu na Prevaljah in bil prvi knjižničar splošnoizobraževalne knjižnice na Prevaljah. 

Humanitarni delavec (1922–1992); humano in prizadevno je bilo njegovo delo v krvodajalstvu, saj je bil med glavnimi organizatorji krvodajalstva RK Slovenije (19531973) in dvajset let predsednik in organizator krvodajalstva na Prevaljah.   

Gradbeni mojster, stavbenik (1872–1928); bil je načrtovalec in graditelj nove farne cerkve Device Marije na Jezeru, na »ciglanci«  je imel svojo opekarno. 

Koroški bukovnik, ljudski pesnik s Strojne (1896–1977); živel je v samoti na  Stonkni na Strojni, nadarjen samouk, dr. Franc Sušnik je o njem zapisal: »V vrsti koroških bukovnikov, teh nešolanih ljubimcev muz, na ljudske strune ubranih, ljubiteljev čudeža črk, pisanja in prepisovanja, je Blaž Mavrel eden tistih, ki so najviše merili do hrama učenosti.«

P. d. Andrejc, vaški kronist, muzikant in pevec (1904–1985); bil je kopač v rudniku na Holmcu in v Mežici, gozdni delavec – tesač in progovni delavec pri železnici. Pomembna je njegova kronika šentanelske fare, ki jo hranijo na domačiji pri Andrejcu, bil je pobudnik kulturnega življenja v Šentanelu.

Dunajski magistratni uradnik, odkril na Lešah premog; kot upokojenec je leta 1818 na dopustu pri tovarišu iz vojnih let, posestniku Kresniku na Lešah, odkril sloje rjavega premoga; odkupil je pravice, začeli so kopati leški premog in leški premogovnik je postal v 19. stol. eden najpomembnejših premogovnikov rjavega premoga v Evropi. 

Nadučitelj, šolski nadzornik in publicist (1879–1968); Mencinova poglavitna skrb je bila usmerjena v razvoj šolstva na Koroškem in o tem je napisal več razprav ter za svoje ideje pridobil krog odličnih šolnikov Mežiške doline: Karla Doberška, Pavla Koširja in Vinka Möderndorferja. 

Športnik, kovinar (1914–1945); bil je udeleženec v NOB, od leta 1944 partizan v bataljonu VDV in komandant Narodne zaščite OF, deloval je kot vsestranski športnik; bil je član številnih društev, med njimi Smučarskega društva, kjer je tekmoval v smuku, po njem so poimenovali tekmovanje v smuku z Uršlje gore (Pavlov smuk). 

Duhovnik, župnik in dekan (1897–1981); v prevaljski župniji je zapustil močan pečat, saj jo je vodil celih triinštirideset let, naložena mu je bila dekanijska služba, obnovil je župnišče in župnijsko cerkev Device Marije na Jezeru in cerkev sv. Barbare na Prevaljah. 

Kulturno-prosvetni delavec, šolski nadzornik in organizator čebelarstva na Koroškem (1887–1973); razvijal je čebelarstvo med mladimi, bil izjemen organizator in pisec člankov o čebelarstvu ter pobudnik razvoja koroškega in slovenskega čebelarstva.

Tehnični direktor v železarni na Prevaljah; okoli leta 1840 mu je uspelo izdelati industrijsko diskontinuirano sušenje premoga, kar je omogočalo konkurenčno proizvodnjo v pudlovkah s hitrejšim žilavljenjem surovega železa in ekonomičnejše ogrevanje v varilnih – ogrevalnih pečeh. 

P. d. Ravnjak, kmet (1865–1943); 1896. se je priženil k Ravnjaku v Kot in po očetovi smrti je postal lastnik treh kmetij, bil je umen in podjeten gospodar, ko je leški premogovnik širil izkop premoga tudi na Zagrad in v Kot, je odprl gostilno, znano po družabnih prireditvah; to je bila  prva turistična kmetija na Koroškem.  

P. d. Kotnikova Mici, kronistka, kmetica (1928–1992); bila je samoukinja, občutljiva zapisovalka in kronistka  življenja, ki mu je sledila z veliko radovednostjo in kritičnostjo.

Družbeni delavec (1931–2005); zaposlen je bil v podjetju TRO na Prevaljah, pel je tudi v pevskem zboru, po smrti godbenika Ivana Galinca je prevzel predsedstvo godbe na Prevaljah in  poskrbel, da so godbeniki prvič dobili uniforme. 

P. d. Gólak, pevec in kmet (1899–1969); Maks je imel lep glas in dober posluh, igral je na citre in klarinet, do druge svetovne vojne je imel svoje muzikante, ki so igrali na veselicah in ovsetih, nekaj časa je pelo na šentanelskem koru kar devet članov Golakove družine. Pevsko tradicijo nadaljuje tudi četrti Golakov rod, pravnuk Peter že leta prepeva pri Šentanelskih pavrih.

Bukovnik in kmet; okoli leta 1860 je ljudski pesnik zložil Pesem od prevaljške družine in ohranil lep spomin na dobre in hude čase fužinarstva na Prevaljah.  

Duhovnik, pesnik, prevajalec (1824–1860); bil je izjemen poznavalec jezika, kot zadnjemu je dr. France Prešeren zaupal Poezije v korekturo. Slovel po literarni nadarjenosti in literarnih pridigah, ki so si jih župniki izmenjavali.

Uslužbenec [Werksbeamter] Železarne Prevalje, poučeval je tudi na obrtni nadaljevalni šoli; je avtor perorisbe Prevalj iz leta 1887 s podnapisom: Nach d. Natur gezeichnet von V. Pernikarz im Jahre 1887. Leta 1897 je postal prvi župan Prevalj. 

Ustanovitelj dijaških ustanov, župnik (1614–1699); z bratom Gašparjem sta bila ustanovitelja prvega štipendijskega sklada pri nas.

Ustanovitelj dobrodelnih ustanov, župnik in generalni vikar pri Devici Mariji na Jezeru (1644–1706); z darovi faranov je dal postaviti velik baročni oltar sv. Volbenka na Lešah iz leta 1680 in z bratom Jakobom poskrbel za štipendijski sklad.  

Družbeni delavec, prometno-transportni tehnik (1914–2011); eden najaktivnejših članov in odbornikov Planinskega društva Prevalje in prizadeven graditelj prizidka planinskega doma na Uršlji gori.  

Zdravnik v Železarni Prevalje (1804–1858); bil je prvi zdravnik v prevaljski železarni, ki je imela obratno ambulanto; leta 1855 je bila ustanovljena bolnišnica za železarje in njihove svojce kot priključek obratni ambulanti prevaljske železarne. 

Pisateljica, dramatičarka, urednica, pravnica in odvetnica (1906–1977); ena vidnejših odvetnic svojega časa, promovirala je kot doktorica prava, med drugo svetovno vojno je kot odvetnica reševala Slovence, je avtorica prve slovenske detektivske zgodbe Neznani storilec.

Prevaljski župan in posestnik (1859–1920); odraščal pri Pristovu na Lešah, se izučil za trgovca, si s prihranki kupil domačijo na Fari na Prevaljah in bil župan na Prevaljah do konca prve svetovne vojne. 

Župnik, dekan Mežiške doline, knezoškofijski konzistorialni in duhovni svétnik krške in lavantinske škofije, gospodarstvenik in politik (1871–1938); dozidal je župnišče, skrbel z veliko prizadevnostjo za lepoto farne cerkve, marsikaj v njej je obnovil in dokupil, lastno župnijsko kmetijstvo je opustil; bil je ena najvidnejših osebnosti v Mežiški dolini. 

Fužinar in pionir na področju metalurgije (1790–1843); družina se je na povabilo cesarice Marije Terezije leta 1765 iz Lancashira v Angliji preselila na Dunaj, da bi izdelovali medeninaste gumbe, bili so zelo uspešni, družina je dobila naslov plemenita, pet sinov je ustanovilo podjetje, med njimi tudi ustanovitelj Železarne Prevalje in Prevalj Avgust von Rosthorn.