Ker so Pliberčani zaradi pogostih požarov zelo obubožali, jim je cesar podelil pravico pobirati mitnino. Pri vseh treh mestnih vratih so stali mitničarji, podobno kot, veliko pozneje, cariniki na bližnji državni meji, pregledovali blago voznikom in kupcem in jim zaračunali mitnino. Če je deževalo, se je mitničar zatekel pod streho in skozi majhno okno gledal na cesto. Okence so imenovali luknji ali po pliberško Lukerl. Sčasoma se je ime »pri Luknjarju« ali »Lukerlnu« prijelo cele hiše ob guštanjskih vratih, sedaj »pri Raspotniku«, in še one pri Velikovški cesti, sedaj »pri Zdravjaku«. Pri grajskih vratih so pobirali mitnino menda samo tedaj, ko so gorjanci gnali živino na sejem. Ta pravica se je ohranila do druge svetovne vojne.
Knez Friderik Avstrijski je Pliberku 17. novembra 1424 podelil pravico, da sme vsako leto dobaviti iz Maribora 32 polovnjakov vina in ga doma prodajati. Leta 1457 jim je dovolil 62 polovnjakov.
Po večletnem prosjačenju je knez Albreht podelil mestu leta 1444 posebno pravico uvažati in prodajati morsko sol, kar so smeli dotlej samo Kapelčani in Slovenjebistričani. Meščani so odslej uvažali sol brez predhodnega skladiščenja na Reberci in visoke mitnine.