Na posestne razmere v Mežiški dolini so vplivale cerkvene institucije, kot so samostan korarjev v Dobrli vasi, benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini ter škofija Bamberg. V povezavi s cerkvijo lahko omenimo rodbino Spanheim, ki je od cerkve dobila precej posesti. Bernard Spanheim pa je bil tisti, ki je leta 1227 na koroški deželni meji pri Vratih v Ziljski dolini pozdravil Ulricha Lichtensteinskega z besedami: »Buge waz primi, gralva Venus!« (Bog vas sprejmi, kraljica Venus!). Ulrich je bil takrat oblečen v turnirsko viteško opravo in je imel Venero v šlemnem okrasju.
Med cerkvenimi posestniki v Mežiški dolini izstopata bamberška škofija in samostan v Dobrli vasi. Medtem ko so za dobrlovaški samostan poznane listine o pridobitvi tukajšnje posesti, pa je glede bamberške posesti tukajšnje stanje še vedno zavito v skrivnost. Guštanj je bil upravni sedež za spodnjo Mežiško dolino, Farna vas pa župnijski sedež za to območje. V cerkvenem oziru je Mežiška dolina spadala pod oglejski patriarhat, ki je za koroško območje južno od reke Drave ustanovil koroški arhidiakonat, kot nekakšno vmesno stopnjo med (pra)župnijami in patriarhatom. Mežiška dolina je sprva spadala pod pražupnijo Šmihel pri Pliberku, ki jo je oglejski patriarh Udalrich I. leta 1106 podaril cerkvi oziroma samostanu v Dobrli vasi. Poleg te župnije je takrat oglejski patriarh podaril samostanu še župniji Razbor pri Slovenj Gradcu in Slovenj Gradec (verjetno Šmartno pri Slovenj Gradcu). Po ustanovitvi župnije v Libeličah, ki se prvič omenja leta 1154, pa je bilo vanjo vključeno območje Mežice, Farne vasi in Guštanja. Območje Črne, Koprivne, Javorja, Šentanela in Strojne je v svoji pastoralni oskrbi še naprej imela pražupnija Šmihel pri Pliberku. Po ustanovitvi župnije v Pliberku sta Šentanel in Strojna postali njeni podružnici. Po letu 1154 so oskrbo pražupnije Libeliče prevzeli v samostanu v Dobrli vasi. Iz libeliške župnije se je najprej izločila župnija v Guštanju oziroma na Fari, a datum njenega nastanka ni znan, lahko pa domnevamo, da je nastala konec 13. stoletja. Pod okriljem oglejskega patriarhata je guštanjska župnija ostala do leta 1751, ko je bil patriarhat ukinjen. Takrat je spodnja Mežiška dolina za krajši čas prešla pod upravo na novoustanovljene goriške nadškofije.
Vir: Jaksch August: Monumenta Historica Ducatus Carinthiae III, Klagenfurt, 1904, Izvleček listine 1106 št. 535, 1154, št. 930; Singer Stephan: Kultur und Kirchengeschichte des Dekanates Bleiburg, Klagenfurt/Celovec, 1983, str. 28, 33, 110, 119; Skitek Vinko: Oris zgodovine Župnije Kotlje, V: Dar za dar, Maribor, 2013, str. ; Dolinšek Maks: Tri doline v koroški zgodovini, 720 let Ravne na Koroškem, Ravne na Koroškem 1968, str. 58; Štih Peter, Simoniti Vasko: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Ljubljana 1995, str. 138; Bayrische Staatsbibliothek (BSB), Ulrich von Lichtenstein: Frauendienst, (Vrouwen dienest), okoli 1300, Cgm 44, fol. 43v (Bildnummer 92); Pahič Stanko: Najstarejša zgodovina koroške krajine, V: 720 let Ravne na Koroškem, Ravne na Koroškem 1968, str. 40, 41.