Piko, Maks ,

kmetovalec;pevec 

Slika 
09.10.1899, Dolga Brda pri Prevaljah, Slovenija 07.11.1969, Dolga Brda pri Prevaljah
Piko, Maks, p.d. Golak, je bil zelo nadarjen pevec, igral je na citre in klarinet; do druge svetovne vojne je imel svojo skupino muzikantov; nekaj let je pelo na šentanelskem koru kar devet članov Golakove družine. Pevsko tradicijo nadaljuje tudi četrti Golakov rod, pravnuk Peter že leta prepeva pri Šentanelskih pavrih in etno skupini Rakuni na Holmcu. 

Življenje in delo

Oče Johan; brata Lojz [bajtni Vujc], Lojz, sestri Katarina por. Kali, Jera por. Dobnik, p. d. Lužníca. Poročen je bil s Frido roj. Potočnik; sinovi Herman, p.d. Ling, Rudolf, p. d. Pungračič, Ivan, p. d. Golak, Maks, Lojz, čevljar Friderik, hčerke Ida por. Kalči, Jožefa por. Lužar, Milka, Hedvika in Mojca. Pikov rod izhaja iz Javorja. Pred skoraj dvesto leti je praded kupil Golakovo kmetijo na Dolgi Brdi. Maks je že pred prvo svetovno vojno kot šolar pel v Pliberku na koru. Potem ko so po plebiscitu (1920) blizu njihovega grunta nesrečno potegnili državno mejo, je začel peti na šentanelskem koru. Videti je, da se je tudi ženil na posluh, ker je vzel Lingovo Frido, ki je tudi pela na koru in jo je zaradi lepega glasu hotel župnik Božič poslati v Ljubljano, da bi se učila solopetja. Maks je imel lep glas, dober posluh, igral je na citre in klarinet in do druge svetovne vojne je imel svoje muzikante, ki so igrali na veselicah in ovsetih. Vsa družina, oče, mati, in vseh deset otrok so bili pevci. Ohranili so pristni ljudski način petja in izvirno ljudsko pesem v znanem družinskem pevskem zboru. Peli so na vasi, koru, ovsetih, največ pa doma. Nekaj časa je pelo na šentanelskem koru kar devet pevcev Golakove družine. Profesor Luka Kramolc, ki je družino dobro poznal, je povabil svojega prijatelja dr. Valensa Voduška, da sta jih obiskala in njihovo petje posnela, predvsem pesmi, ki so jih peli "na tretko". Povabili so jih v Ljubljano, da so peli po radiu. Oče in mati sta napisala in uglasbila tudi pesem "Za god", ki jo Šentanelski pavri pojejo ob godovanjih in "Slavček mili, vsaj ne hiti". Z ženo sta pogosto komponirala pesmi. Navadno sta malo pred kakšnim prazničnim dogodkom skomponirala in ubesedila pesem in čez nekaj ur so jo že vsi peli. Pevsko tradicijo nadaljuje tudi četrti Golakov rod, pravnuk Peter že leta prepeva pri Šentanelskih pavrih. 

Dosežki in bibliografija

 

Priznanja in nagrade

 

Viri in literatura

Podatki sina Ivana in pravnuka Petra. - Tone Sušnik: Literarnozgodovinski razgledi po Mežiški dolini. Domača pesem. – V: Koroški fužinar, 1964, št. 5–7. – Luka Kramolc, Tone Sušnik: Beseda o življenju ljudske pesmi v Mežiški dolini. – V: Koroški fužinar, 1972, št. 4. – Franc Vauh: Golakova družina Piko, Dolga Brda. –  V: Šentanel. Kraj in ljudje. Prevalje, 2004. - Marija Suhodolčan Dolenc @ Margareta Jukič: Biografski lesikon občine Prevalje, Prevalje 2005.