Hribernik, Anton,

gostinec 

Slika 
27.02.1910, Dobja vas, Ravne na Koroškem, Slovenija 22.07.1979, Prevalje
Hribernik, Anton, p. d. Brančurnik, gostilničar in posestnik; pri Brančurniku, legendarni gostilni ob cesti Prevalje-Ravne, znani po rimskem sarkofagu in rimskih najdbah v bližini, gospodari že šesti rod Hribernikov; nekoč je veljala za osrednjo koroško gostilno. 

Življenje in delo

Oče Antona Hribernika, p.d. Brančurnika, je bil  gostilničar in posestnik Anton, mati Marija roj. Jezernik; sestre Terezija por. Enci, Elčka por. Arnold in Ančka por. Krištof. Poročen je bil z Rozalijo roj. Mačič; sinovi Toni, podjetnik in družbeni delavec in gostilničar Simon Hribernik, družbeni delavec, trgovski poslovodja Maks Paradiž in hči Brigita.

Pri Brančurniku, legendarni gostilni ob cesti PrevaljeRavne, gospodari že šesti rod Hribernikov. [Ime Brančurnik izvira iz brinja, ki je raslo po Brinjevi gori, saj so tla peščena, kamnita, suha in uspeva le brinje in drugo nekoristno grmovje ter trnovje. Ker pa je lahko vsaka reč tudi za kaj koristna … so v tem primeru brinjeve jagode, ki zelo zdravilno oplemenitijo žganje. Naš Brančurnik je verjetno z vsem tem v neki zvezi. Gre za prastaro gostilno, kjer so ponujali verjetno tudi"brinjev šnops". Brinjeva gora, kjer je vsaj včasih raslo dovolj teh zdravilnih brinjevih jagod, je pa tudi v bližini. (Stanko Lodrant)] Ukvarjali so se z gostinstvom, kmetovanjem in od konca 19. stol. s prevozništvom [s konji] kot obrtjo, med glavnimi dejavnostmi prevozništva je bilo prevažanje pošte z železniške postaje na Prevaljah do Črne. Anton Hribernik je od očeta prevzel gostilno in posestvo leta 1932, imel je vse lastnosti dobrega gostilničarja in bil s svojo bradato pojavo zelo poznan. Gostilna je bila v njegovem obdobju družabno shajališče in postojanka lovcev, saj je bil tudi sam lovec. "Birt mora imeti potrpljenje, pamet in dobre živce … zgodaj vstani in kmalu začni, zvečer pa dolgo potegni in zadnji spat!" Po pripovedovanju naj bi bilo na istem mestu, kjer stoji današnja Brančurnikova gostilna že v davnih časih gostišče [postajališče], saj je tod mimo vodila rimska cesta [Iz Celja (Celeie), mimo Starega trga (Colatia), mimo Zagrada, kjer je bila rimska naselbina z grobiščem (na območju današnje Tovarne lepenke) in mimo Globasnice (Iuenne) v Virunum na Gosposvetskem polju]. Pri Brančurniku naj bi bila nekoč napajalnica za konje in okrepčava za potnike in furmane, saj so tod mimo vozile poštne kočije in furmani s konjskimi vpregami. Od konca 19. stoletja in med obema vojnama so se pri Brančurniku ukvarjali tudi s prevozništvom kot obrtjo. Pred gostilno je do nedavnega služil kot klop polovični sarkofag iz pohorskega marmorja, ki je nastal verjetno v drugem ali tretjem stoletju našega štetja, najden je bil okoli leta 1870 pod Brančurnikovim mostom čez Mežo, "… okamenel spomin slavnih dni izpred dveh tisočletij." [Mitja Šipek] in "Brančurnikov dedej je vedel povedati, da je bila v Meži še ena kamnita 'klop'".[Dr. Franc Sušnik].

 

Dosežki in bibliografija

 

Priznanja in nagrade

 

Viri in literatura

Podatki sina Simona.  Anton Hribernik-Brančurnik.  V: Ljubljanski dnevnik, 15. 7. 1962.  Jože Belin: Trije bradati birti.  V: Tovariš, 1965, št 2.  d. m. [Darko Marin]: Dečva nabira brančur.  V: Večer, 1963, št. 18.  Dr. Franc Sušnik: In kaj so ljudje ko lesovi. 1968.  Mitja Šipek: Brančurnik.  V: Koroški fužinar, 1979, št. 4.  Janko Sušnik: Pripoved rimski nagrobnikov iz Dobje vasi. Prevalje, 2001.