Lebič, Ivan,

glasbenik;kulturni delavec;pedagoški delavec;zborovodja 

Slika 
24.03.1898, Šmartno pri Slovenj Gradcu, Slovenija 22.11.1982, Prevalje

Lebič Ivan, učitelj, kulturno-prosvetni delavec in zborovodja (1898–1982); bil je izjemen pedagog, zborovodja, pobudnik kulturnega življenja na Prevaljah in velik človekoljub.

 

Življenje in delo

Lebič Ivan, učitelj, kulturno-prosvetni delavec in zborovodja; *Šmartno pri Celju, 24. 3. 1898; †Prevalje, 22. 11. 1982; živel je na Prevaljah, kjer je pokopan. Oče tesar Blaž, mati Agata roj. Kugler; bratje krojači Jakob, Jure, Tinček in Maks, sestri Marija por. Mesarič in Terezija. Poročen je bil z učiteljico Nežo roj. Linhart; sinovi profesor zgodovine in zborovodja Marjan Lebič, dr. med., specialist splošne medicine Jože, skladatelj, dirigent, pedagog, glasbeni pisec Lojze Lebič in hči kulturno-prosvetna delavka Dorica [več kot šestdeset let je bila pevka v cerkvenem pevskem zboru, od leta 1997 je bila članica mešanega pevskega zbora župnije Prevalje KD Mohorjan in mešanega pevskega zbora DU, je dobitnica bronastega, srebrnega in zlatega častnega znaka Planinske zveze Slovenije in spominske plakete PZS].

Po osnovni šoli v Šmartnem pri Celju je obiskoval slovensko nižjo državno gimnazijo v Celju (1910/1911), po četrtem razredu prestopil na nemško gimnazijo (1914/1915) in po končanem šestem razredu (1916) so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko, kjer je bil na bojišču Monte Gabrieli pri Gorici žrtev italijanske granate in tam postal vojni invalid. Po vojni se je vpisal na Realno gimnazijo v Ljubljani (1918) in maturiral (1919). Za tem je na Učiteljišču v Mariboru dobil spričevalo zrelosti za poučevanje slovenskega in nemškega jezika v osnovni šoli. Postal je učitelj v osnovni šoli na Tolstem Vrhu [na Ravnah] (1920) in ob koncu istega leta se je zaposlil v osnovni šoli na Prevaljah. Bil je izjemen pedagog in od leta 1935 šolski upravitelj. Med okupacijo je bil uradnik podružnice velikovške hranilnice. Med obema vojnama je vodil moški in mešani pevski zbor Katoliškega prosvetnega društva (1920–1941). Po drugi svetovni vojni je bil pobudnik kulturnega življenja na Prevaljah in zborovskega petja; vodil je zbor tamburašev, moški pevski zbor Društva upokojencev (1960–1968), cerkveni pevski zbor in bil dolgoletni predsednik invalidskega društva. S človekoljubnostjo je pomagal ljudem, bil inštruktor, brezplačno je pisal prošnje za invalidnine, pokojnine in razne druge dopise. Ukvarjal se je s čebelarstvom, posebno rad pa je rezbaril kot njegov oče in pogosto se je zadrževal v mizarski delavnici pri mizarju Ramšaku.

 

Dosežki in bibliografija

 

Priznanja in nagrade

Bronasta, srebrna in zlata Gallusova značka; zlati znak Rdečega križa Jugoslavije za dolgoletno prizadevno delo; zahvala za požrtvovalno in nesebično dolgoletno delo z otroki in mladimi Temeljne izobraževalne skupnosti Ravne na Koroškem (1971); priznanje Občinske skupščine Ravne na Koroškem za kulturno delo 19451965 v naši občini zrasli iz semenja osvobodilne borbe in ljudske revolucije rojeni, je delež tudi tvoj (1965); zlati Vorančev spominek. Ljudje so ga izredno cenili in spoštovali kot pedagoga in kot človeka, to je za njegovo življenje in delo največje priznanje. 

Viri in literatura

Podatki hčerke Dorice in drugi viri. – Darka Ranc: Naš rojak – znamenita osebnost. – V: Vigred, 1972–1973, št. 3.– Jožko Kert: Ivan Lebič – osemdesetletnik. – V: Koroški fužinar, 1978, št. 3. – V spomin našemu učitelju Ivanu Lebiču. – V: Vigred, 1982–1983, št. 3. – Dorica Lebič: O Ivanu Lebiču. Spomini hčerke Dorice. – V: Koroški fužinar, 1985, št. 2.