Mayer, Blaž,

podjetnik;uslužbenec 

 
br.l., Dunaj, Avstrija br.l., Dunaj
Mayer, Blaž, dunajski magistratni uradnik, je odkril na Lešah premog; kot upokojenec je leta 1818 na dopustu pri tovarišu iz vojnih let, posestniku Kresniku na Lešah, odkril sloje rjavega premoga; odkupil je pravice, začeli so kopati leški premog in leški premogovnik je postal v 19. stol. eden najpomembnejših premogovnikov rjavega premoga v Evropi. 

Življenje in delo

Mayer Blaž, dunajski magistratni uradnik, ki je odkril na Lešah premog. Kot upokojenec je bil leta 1818 na dopustu pri svojem tovarišu iz vojnih let, posestniku Kresniku na Lešah, kjer je pri svojem raziskovanju v leški okolici odkril sloje rjavega premoga. Leta 1820 si je pridobil zemljiškoknjižno pravico do premogovnega revirja in tega leta so tudi začeli v petih rovih kopati premog. Za pridobljeni premog pa Mayer ni imel pravih odjemalcev. Zato je ponudil svoje kope bratom Rosthorn, ki so na Prevaljah nameravali zgraditi cinkarno. Leta 1822 so rudarske pravice prešle na brate Rosthorne, ki so pričeli v velikem obsegu odkrivati sloj in izkoriščati premogovnik in s tem so bile ustvarjene osnove za cinkarno in nato za železarno na Prevaljah. Pod njihovim vodstvom se je premogovnik na Lešah razvil v največji premogovnik na Slovenskem sredi 19. stoletja. [Leta 1855 je bilo v premogovniku zaposlenih 720 delavcev, okoli leta 1860 pa 1200 delavcev]. Izum direktorja prevaljske železarne Josefa Schlegla in lastnika-metalurga Augusta von  Rosthorna, ki sta po dolgotrajnih poskusih uspela nadomestiti črni premog z rjavim leškim premogom (1840) je povzročil po vsej Evropi preobrat v železarstvu. Leški rudnik je v letih gospodarske krize prešel v last Hüttenberške železarske družbe (Hüttenberger Eisenwerksgesellschaft) (1869). Ko je ta družba zašla v finančne težave, je tudi leški rudnik obenem s prevaljsko železarno prevzela avstrijska Alpinska montanska družba (Österreichische Alpine–Montangesellschaft) (1881), ki ga je leta 1899 prodala s celo posestjo Železarne Prevalje (Eisenwerk Prävali) grofom Hugu, Ladislavu in Arturju Henckel von Donnersmark-Beuthen. Med prvo svetovno vojno (1914–1918) so premogovnik močno izčrpali. Od 18991920 [do plebiscita] je bil direktor leškega premogovnika Hugo Steinebach, ki je upravljal tudi premogovnika v Rajblju v Kanalski dolini in v St. Stefanu v Labotski dolini. Hencklova rudarska uprava vseh premogovnikov je bila do leta 1920 na Prevaljah. Po vojni je kot zaupnik grofov Henckel vodstvo leškega premogovnika prevzel jamomerec, avstrijski državljan Hans Flaschberger. Zaradi pomanjkanja premoga, napačnih odločitev vodstva in gospodarske krize je premogovnik zašel v težave, ustanovljena je bila Ilirska rudarska družba (19301932) in leta 1935 "Rudarska zajednica", sledil je konkurz in leta 1936 ukinitev premogovnika na Lešah. 

Dosežki in bibliografija

 

Priznanja in nagrade

 

Viri in literatura

Ivan Mohorič: Industrializacija Mežiške doline, 1954. – Jože Šorn: Premogovništvo na slovenskem ozemlju do sredine 19. stoletja.  V: Zgodovinski časopis, 1964.  Hedvika Gorenšek: Kronika leškega rudnika. – V: Srečno! Srečanje rudarjev leškega rudnika, 1984. – Karla Oder: Občina Ravne na Koroškem. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje, 1992.  Alojz Krivograd: Železarna Prevalje, 1835–1899. – V: Sporočilo ugaslega plavža. Železarna Prevalje, 1835–1899. Prevalje, 1999.