Rosthorn von, August, plemeniti, baron

gospodarstvenik;metalurg;podjetnik;železar 

Slika 
06.01.1790, Dunaj, Avstrija 25.11.1843, Dunaj
Fužinar in pionir na področju metalurgije; družina se je na povabilo cesarice Marije Terezije leta 1765 iz Lancashira v Angliji preselila na Dunaj, da bi izdelovali medeninaste gumbe, bili so zelo uspešni, družina je dobila naslov plemenita, pet sinov je ustanovilo podjetje, med njimi tudi ustanovitelj Železarne Prevalje in Prevalj Avgust von Rosthorn. 

Življenje in delo

Bil je fužinar in pionir na področju metalurgije. Oče slovit mehanik in podjetnik Mathäus [Mattthew, Matevž], mati Elisabeta Seein; bratje podjetniki geolog Franz von Rosthorn, Johann, Mathäus in Daniel.

Oče Mathäus je na povabilo cesarice Marije Terezije prišel leta 1765 iz Lancashira v Angliji, da bi izdeloval medeninaste gumbe po doslej v Avstriji neznani tehnologiji. Bil je zelo uspešen in rodbina je leta 1790 dobila naziv plemenita. Sprva je imel obrat na Dunaju, leta 1792 pa je zgradil valjarno za medeninasto pločevino v Fahrafeldu v Spodnji Avstriji. Pet njegovih sinov je ustanovilo skupno podjetje in leta 1824 so na Prevaljah zgradili cinkarno za potrebe proizvodnje medenine. Leta 1820 so kupili pravice za kopanje premoga na Lešah, 1826 pa posestva s fužinami v Volšperku (Wolfsbergu) in Bad St. Leonhardu v Labotski dolini (Lavanttal). Zaradi znižanja cen cinka so cinkarno na Prevaljah leta 1828 opustili, se preusmerili v železarstvo in si razdelili delo tako, da je August prevzel železarske obrate, Franz rudnike, ostali trije pa obrate v Spodnji Avstriji. Po očetovi smrti (1805) je skupno podjetje, firmo, vodil August Rosthorn. Leta 1837 so Rosthorni izstopili iz volšperške družbe in se posvetili samo Prevaljam in ustanovili najpomembnejši pudlarski obrat in valjarno na Koroškem. Ko so se bratje Rosthorni preusmerili v železarstvo, je August, metalurg, opuščeno prevaljsko cinkarno leta 1835 po lastnih načrtih preuredil v železarno z valjarno, ki naj bi izkoriščajoč vodno silo reke Meže izdelovala železniške tirnice. Dobavljala jih je že leta 1838 za zgraditev zasebne severne železnice na Češkem, proge MonzaMilano in glavne proge južne železnice Dunaj–Trst. Z velikimi denarnimi vložki in dolgoletnimi poskusi sta August Rosthorn in njegov tehnični direktor Josef Schlegel rešila zanju največji problem: kako uporabiti pri pudlanju železa rjavi (leški) premog, namesto črnega. Po naključju odkriti, takoj patentirani postopek, je izzval v vsej Evropi popoln preobrat v železarstvu. Zasluga Železarne Prevalje je, da je prva dokazala praktično uporabljivost rjavega premoga pri predelavi železa. Rešila sta tudi vprašanje, kako zmanjšati porabo goriva. Izdelovali so tudi jeklene osi in platišča odlične kakovosti, uživajoč prednost pred belgijskimi in angleškimi izdelki. Rosthornove železarne so po svojih odkritjih zaslovele in po njihovih vzorcih so začeli graditi pudlarske naprave po vsej Nemčiji (Porenje, Saško). Po Augustovi smrti (1843) je železarno prevzel brat Franz. S solastnikom prevaljske železarne in leškega premogovnika, koroškim plavžarskim podjetnikom Eugenom Dickmannom-Secherauom, sta železarno povečala in razširila. Firma se je odslej imenovala Rosthorn et Dickmann. Do leta 1853 je bila železarna samo na desnem bregu Meže (danes Stare sledi), potem se je razširila na levi breg, kjer so zgradili livarno. Nova železarna (danes Ugasle peči) je bila dograjena leta 1855 [do tega leta je železarna dobavila 1,307.255 centov tirnic] in obsegala je 7 pudlovk, 7 varilnih peči, 2 valjčni progi, 2 parni kladivi, 3 kladiva za ravnanje vročih osi in dvojno krožno žago. V času od 1842 do 1856 je bilo v železarni in premogovniku okoli 2000 zaposlenih. Posebne težave je povzročal prevoz do leta 1863, ko je bila zgrajena železniška proga Maribor–Celovec. Do skoraj sto kilometrov oddaljenega Löllinga, od koder so vozili surovo železo, je bilo 150 parov konj nenehno na cesti, koks pa so kasneje vozili po železnici iz šesto kilometrov oddaljene Moravske. Do Dravograda je izdelke dnevno vozilo 22 vprežnih voz in poleti so uporabljali splave do Maribora. Albert Dickmann je leta 1868 postal popoln gospodar Železarne Prevalje. Leta 1869 so se Prevalje pridružile Hüttenberški železarski družbi (Hüttenberger Eisenwerksgesellschaft) zgradili so šestnajst metrov visok plavž, ki je začel obratovati leta 1870. Stal je pod železniško postajo, "hohofen" [danes nogometno igrišče]. Iznašli so topilno peč na plin, ki so jo kurili z žagovino (1873), eno tretjino koksa v plavžu so nadomestili z rjavim premogom z Leš. Železarno Prevalje so bremenili veliki prevozni stroški. Koroške in štajerske železarne so se leta 1881 povezale v veliki avstrijski koncern Alpinske montanske družbe (Österreichische Alpine - Montangesellschaft), a to ni pripomoglo k reševanju krize v Železarni Prevalje. Prevalje niso več mogle konkurirati koroškim in štajerskim železarnam s pudlanim materialom. Že po letu 1890 so postopno zapirali posamezne obrate, leta 1899 so ustavili vso proizvodnjo, demontirane naprave pa odpeljali v Donawitz na zgornjo Štajersko, nepremičnine železarne z leškim premogovnikom pa so kupili grofje Henckel - Donnersmark. Železarna Prevalje, ki je postala žrtev avstrijske politike, je sredi 19. stol. odigrala pomembno vlogo v koroškem in avstrijskem gospodarstvu. Znana je bila po svoji izumiteljski dejavnosti. Prav na Prevaljah je bil rjavi premog prvič uveden v železarstvo in prvič so uporabili tudi premogov drobir, kar je bilo velikega pomena za pocenitev proizvodnje. Tu je bil prvi plavž na koks v alpskih deželah. Prevalje so bile prvo železarsko podjetje na Koroškem in Slovenskem, ki je začelo s proizvodnjo materiala – železniških tirnic in osi za "železno cesto", ki so jo takrat na veliko začeli graditi v Avstriji in Evropi. Izdelke je prodajala daleč po svetu, po izumih in kvaliteti je bila znana po vsej Evropi. V Spominskem parku na Prevaljah je bila leta 1987 postavljena skulptura iz ohranjenih traverz izdelanih v prevaljski železarni, ki jih je zbral Franc Gornik; ob stoletnici propada Železarne Prevalje je bila na zidu ob parku odkrita skulptura iz železniških tirnic prevaljske železarne Andreja Grošlja (1999), prevaljskemu železarstvu v spomin.

 

Dosežki in bibliografija

 

Priznanja in nagrade

Na Industrijski razstavi na Dunaju (1845) se je razširil sloves izdelkov Železarne Prevalje (Eisenwerk Prävali); priznanje mednarodne komisije ob veliki mednarodni konferenci za izdelovanje platišč in osi za kolesa na Dunaju (1852);  Avgustu Rosthornu so na vrtu upravne stavbe v bližini nekdanje železarne [danes Stare sledi 18, Prevalje] postavili doprsni kip, ki velja za prvi javni spomenik v Mežiški dolini. Replika doprsnega kipa stoji v Spominskem parku na Prevaljah na originalnem podstavku (2009). Originalni doprsni kip je shranjen v Koroškem pokrajinskem muzeju na Ravnah.

 

Viri in literatura

Karla Oder: Od Farne vasi do Prevalj.  V: Sporočilo ugaslega plavža. Železarna Prevalje, 18351899. Prevalje, 1999. Karla Oder: Gospodarska tehniška dediščina Koroške. Razstavni katalog Koroškega muzeja, 2000.  Ob 100-letnici ukinitve prevaljske železarne.  V: Koroški fužinar, 1999, št. 2.  Die Österreichisch – Alpine Montangesellschaft. 18811931. Wien, 1931.  Slovenski biografski leksikon. – Enciklopedija Slovenije. – Österreichisches Biographisches Lexikon, 1815–1950, Band IX., 1988. – Josef Schlegel: Die Eisenhütte zu Prävali in Unter-Kärnten nebst den da befindlichen Braunkohlengruben. – V: Die k. k. montanistische Lehranstalt zu Vordenberg, Jahrbuch I. (1841). Graz, 1842. – Ludwig Jahne: Entwicklung und Bedeutung des Eisenwerkes Prävali. – V: Carinthia, 1933. – Ivan Mohorič: Industrializacija Mežiške doline, 1954. – W. Schuster: Die ehemaligen Eisenwerke der Österreichischen Alpine – Montangesellschaft in Kärnten. – V: Carinthia I., 1979. – Marjan Kolar: Zgodovinski pregled koroškega železarstva. – V: Koroški fužinar, 1963, št. 11–12. – Alojz Krivograd: Železarna Prevalje, 18351899. Prevalje, 1987.  Karla Oder: Občina Ravne na Koroškem. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Ljubljana, 1992.  H.J. Köstler: Die Familie Rosthorn im Kärntner Eisenwesen des 19. Jahrhunderts mit besonderer Berücksichtigung der Werke in Prävali und in Buchscheiden. – V: Carinthia I., 1989. – Alojz Krivograd: Železarna Prevalje, 1835–1899. – V: Sporočilo ugaslega plavža. Železarna Prevalje, 1835–1899. Prevalje, 1999. – Dr. Franc Pečnik: Kamenčki v mozaiku prevaljskega železarstva. [Tipkopis]. – Franc Gornik: Odkrit podstavek. Spomenik Augustu Rosthornu spet celota?. – V: Koroški fužinar, 2003, št. 1.