Oliban, Anton,

duhovnik;pesnik;prevajalec 

Slika 
11.04.1824, Moravče, Slovenija 08.05.1860, Prevalje (pri Devici Mariji na Jezeru na Fari)
Anton Oliban je bil izjemen jezikoslovec; dr. France Prešeren mu je kot zadnjemu zaupal korekturo Poezij.  Slovel je po glasbeni in literarni nadarjenosti, po odmevnih pridigah, ki so krožile med župniki po farah. Pisal je dnevnik, žal se je po njegovi smrti izgubil.  

Življenje in delo

Na nagrobni  plošči na farni cerkvi na Prevaljah  je napis: Anton Oliban (farni kaplan), rojeni iz Morauče na Krainskem (11. Aprila 1824), vmerli 8. Maja 1860. Pod nagrobno ploščo je bila leta 1967 postavljena plošča, na pobudo prof. Stanka Kotnika z njegovim besedilom: "Anton Oliban, narodni buditelj, kulturni delavec, prijatelj Prešernov". [Prof. Stanko Kotnik je Korošcem odkril Antona Olibana.]

Po ljudski šoli v Kamniku je končal licej v Ljubljani (1838–1846) in bil sprejet v celovško bogoslovje med lavantinske teologe. Tu je narodno deloval v Slovenskem društvu, ki so ga 1848 ustanovili celovški rodoljubi in poročal o domoljubnih prizadevanjih v na roko pisanem časopisu Venec. Valovi avstrijske marčne revolucije so leta 1848 pljusknili tudi čez zidove celovškega bogoslovja. Zaradi neke peticije je  bilo izključenih 18 bogoslovcev in med temi "mladimi rogovileži, ki se zdaj žalostno-milo smehljajo oni prešli dobi« tudi Oliban. Leto dni se je preživljal z inštrukcijami v plemiških družinah in bil z njihovo pomočjo leta 1849 ponovno sprejet nazaj na bogoslovje (3. letnik je končal v Celovcu in 4. letnik v Št. Andražu v Labotski dolini, 1851). Najprej je kaplanoval v Št. Kancijanu [Škocijanu] v Podjuni, nato v Rojah in Šmarju v Labotski dolini, kjer je pomagal Placidu Javorniku pri pisanju razlage Svetega pisma. Od tu je bil premeščen v Šmartno pri Slovenj Gradcu in končno k Devici Mariji na Jezeru na Prevalje.

Kot učenec modroslovja je v Novicah objavljal svoje pesniške prvence: moralizirajoča Tolažba (1845), Krajnskih učencev pesem, z domorodnim pozivom sošolcem, da je treba pred tujimi klasiki "domači jezik gladko znati", Hvala dreves (1846), soneta Veliki petek, Velika nedelja in glosa Ozir v nebo (1846). Njegove oblikovno najboljše pesnitve so nastale ob branju Prešernovih poezij, ki jih je Oliban, kakor trdi Josip Marn, "pred natiskovanjem slovnično popravljal, o čemer priča tudi Prešernov rokopis, hranjen v ljubljanski muzejski knjižnici", vendar teh korektur Prešeren ni upošteval. V Ljubljani uspešno pričeto pesniško udejstvovanje mu je v Celovcu zastalo. Iz nemščine je prevedel neduhovito "pustno pravljico" o porednem sinu, ki ga je oče končno ozdravil s hudo ženo (1848), zapisal je pripovedko o nastanku Vrbskega jezera (1850), zložil didaktično fantazijo "Natora in človek" in rodoljubni novoletni pozdrav Bčeli (1858) ter objavljal pesmi nabožnega in versko-poučnega značaja ("nekatere njegovih pesmi prepevajo mladi in stari") in prevajal sestavke enake vsebine v Drobtinicah (1850–1857) in Zgodnji Danici (1855, 1857). Pesem je posvetil tudi sv. Uršuli na Plešivcu: / "Gor na Plešivcu sveta Uršula sedi, / Po Štajerskem gleda in boga časti. / Velik´ je prestala na zemlji zares, / Zdaj cerkvico ima gor blizu nebes."/ (1856). Spretno je prevedel nibelunške kitice Osk. Redwitza "Herman Vikari" (1854), najbolj pa mu je uspel lahkoumljivi, domači besedi prikrojeni prevod Albana Stolza, Očenaš in deset božjih zapovedi (1854). V Slovniških pomenkih se je vključil v pravopisno razpravo o Miklošičevih berilih. Tik pred smrtjo je prevajal nemško veroučno knjigo, delo mu je zaupal škof Anton Martin Slomšek.

 

Dosežki in bibliografija

Priznanja in nagrade

Viri in literatura

Slovenski biografski leksikon. – Dr. Franc Kotnik: Pozabljeni grob. Za 125-letnico rojstva Antona Olibana. – V: Koledar Mohorjeve družbe, 1949. –  Slovenska književnost, 1982, 1996. – Stanko Kotnik: Na Prevaljah pokopan Prešernov prijatelj Anton Oliban. – V: Koroški fužinar, 1962, št. 5–7. – Stanko Kotnik: Zapisek ob imenitni izdaji (Prešeren-Oliban). - V: Koroški fužinar, 1966, št. 3. - Stane Stražar: Anton Oliban, pesnik, prevajalec in narodni buditelj. –  V: Moravška dolina. Življenje pod Limbarsko goro. Moravče, 1979. – Gabrijela Krivograd: Anton Oliban. – V: Vigred, 1983/1984, št. 2. – Prešernov prijatelj na Prevaljah. – V: Vigred, 1987/1988, št. 2.