Petrič, Vladimir ,

družbenopolitični delavec;glasbenik;kovinar;organizator kulture 

Slika 
27.01.1931, Kotlje, Slovenija 14.06.2005, Prevalje
Zaposlen je bil v podjetju Tovarne rezalnega orodja na Prevaljah in pel v Oktetu TRO; po smrti godbenika Ivana Galinca je prevzel predsedstvo godbe na pihala na Prevaljah in poskrbel, da so godbeniki prvič dobili uniforme. 

Življenje in delo

Oče tesar, muzikant-harmonikaš Franc, p. d. Predovski, mati babica Ivanka roj. Paradiž [pomagala je vsaj pri tritisočih porodih na domovih, odgovorna za širši okoliš Šentanel, Leše, Holmec, Strojna, Plat, Kot]; brat Franci [po koncu vojne so ga leta 1945 kot sedemnajstletnega mladeniča odpeljali neznano kam brez sodnega procesa], sestri Marija in ekonomska tehnica Rezika por. Petek. Poročen je z gostinsko delavko Marijo; sin samostojni podjetnik, športnik in družbeni delavec Vlado in hči trgovka Marta por. Klemenc.

Do osnovne šole je živel pri starih starših v Strojnski Reki pri p. d. Žmelcarju. Ko so se starši preselili na Prevalje, je tu obiskoval osnovno šolo, prve tri razrede v stari Jugoslaviji in štiri v nemški šoli med drugo svetovno vojno. Po vojni ni nadaljeval šolanja, ampak se je zaposlil v skladišču Kmetijske zadruge, kjer je pomagal očetu in se priučil za strojnega ključavničarja v Rudniku Mežica (1947). Vso delovno dobo, sedemintrideset let, je bil zaposlen v podjetju TRO na Prevaljah, sprva je bil vodja remonta, pozneje referent v komercialni službi. Kmalu ga je opazil godbenik, frizer in nogometni navdušenec Ivan Galinec in ga pričel učiti igranja na klarinet skupaj s poznejšima godbenikoma Rajkom Koležnikom in Jožetom Bricmanom. Galinec je bil dosleden učitelj, strogo je zahteval igranje po notah in negodoval pri vsakem "muziciranju" v sestavih, kjer so za zabavo igrali brez not. Vlado Petrič se je vključil med prevaljske godbenike, kjer je igral tenor (1948). Že leta 1955 je prevaljska godba tekmovala v Mežici. Sodeloval je tudi v zabavnih glasbenih sestavih z igranjem na trobento. Pri godbi je aktivno igral do leta 1959, ko je moral zaradi bolezni prenehati. Vadili so v nekdanjih gostilnah pri Štefanu in Ahacu, v "črnem konzumu" [stal je na mestu, kjer je danes fizerski salon Petre Maček in bife] in v gostilni pri Krištanu. Po smrti kapelnika Ivana Galinca (1967) je delovanje godbe zastalo. Vlado Petrič je na pobudo godbenika Jožeta [Zepna] Sonjaka, ki je hranil instrumente, prevzel predsedstvo godbe, poiskali so note, ponovno zbrali godbenike in obudili dejavnost. Trinajst let je bil predsednik Godbe na pihala Prevalje in pomagal priskrbeti sponzorski denar za nakup instrumentov. Leta 1969 so prvič uvedli mesečni prispevek po podjetjih namenjen prevaljski godbi, ki traja še danes. Niso imeli uniform, ampak sprva samo enotne kape. Petrič in člani odbora so zbrali denar in leta 1971 dobili prve sodobne uniforme, pomagala so vsa podjetja na Prevaljah, Železarna Ravne in Rudnik Mežica. Kot predsednik Godbe na pihala Prevalje je sodeloval v odboru Delavsko prosvetnega društva Prevalje. Petnajst let je pel v oktetu TRO, ki ga je pomagal ustanoviti skupaj s pobudnikom Brankom Ramšakom (1967). Posneli so nekaj plošč, iz okteta je zrasel Zbor lesarjev Slovenije, v katerega je bilo včlanjenih osem oktetov in je deloval pod vodstvom Tomaža Tozona.

 

Dosežki in bibliografija

 

Priznanja in nagrade

Bronasti, srebrni in zlati Vorančev spominek; bronasta, srebrna in zlata Gallusova značka. 

Viri in literatura

Marija Suhodolčan Dolenc @ Margareta Jukič: Biografski leksikon občine Prevalje, Prevalje 2005.