Gradišnik, Janez,

jezikoslovec;literat;prevajalec;publicist;urednik 

Slika 
22.09.1917, Stražišče, Prevalje, Slovenija 05.03.2009, Ljubljana
Janez Gradišnik je bil eden najvidnejših slovenskih prevajalcev, pisateljev in slavističnih strokovnjakov. 

Življenje in delo

Živel je v Ljubljani, kjer je tudi umrl. Oče orožnik Ivan, mati Amalija roj. Hudopisk; brata Bogomir, Franc, sestra Marija. Poročen je z bibliotekarko Katarino roj. Bogataj; sinova prevajalec Bogdan ter pisatelj in prevajalec Branko.

Po osnovni šoli v Slovenj Gradcu in Učiteljišču v Mariboru je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1940). V letih 1941–1942 je bil v nemškem vojnem ujetništvu in pozneje izseljen v Bjelovar; spomladi 1945 je bil v ustaškem zaporu v Zagrebu. Po vojni je bil tajnik na Ministrstvu za Slovenijo v Beogradu (1945–1946), tajnik redakcije, referent za propagando in urednik v Državni založbi Slovenije v Ljubljani (1946–1952). Bil je tesen sodelavec Edvarda Kocbeka ter do upokojitve svobodni kulturni delavec (1982). Je književnik, član Društva slovenskih pisateljev, častni član Društva slovenskih književnih prevajalcev (od 1988) in Slavističnega društva Slovenije. Pred drugo svetovno vojno je sodeloval pri reviji Dejanje; bil je glavni urednik revije Prostor in čas (1969–1974), deloval je v Društvu slovenskih pisateljev, Penklubu in v Društvu slovenskih književnih prevajalcev. Pisal je prozo, igre, knjižna poročila, jezikovne članke, prevajal iz angleščine, francoščine, nemščine, ruščine in srbohrvaščine v slovenščino in iz slovenščine v angleščino, francoščino in nemščino. Bival je v Angliji, Franciji in Nemčiji.

 

Dosežki in bibliografija

Pot iz noči. 1949. [Novele]. – Hrastov log. 1950. [Mladinska igra]. – In minila so leta. 1954. [Novele, skupaj z drugimi]. – Ura spomina. 1961. [Novele]. – Plamenica. 1981. [Novele]. – Moj prijatelj Dane. 1983. [Mladinska povest]. – Mehiški orel. 1990. [Mladinska povest]. – V novelah obravnava moralna vprašanja in etične zaostritve v medvojnem času. Veliko se je ukvarjal s slovenščino in pisal jezikovne priročnike in slovarje ter pisal v časnike z napotki za boljši jezik. Dela o jezikovnih vprašanjih: Slovenščina za Slovence. 1967. – Slovenščina za vsakogar. 1974. – Še znamo slovensko?. 1981. – Za lepo domačo besedo. 1985. – Naš jezik. 1986. – Slovensko ali angleško?. – Nekaj spominov. – V: Odsevanja. Revija za leposlovje in kulturo. 2008, št. 67–71. Posebej pomembno je njegovo prevajalsko delo. Iz angleščine je prevedel: E. Hemingway: Komu zvoni (1950). – J. Galsworthy: Moderna komedija (1952). –E. M. Forster: Potovanje v Indijo (1953). –George Eliot: Mlin na reki Floss (1961). – Graham Greene: Moč in sijaj (1961). – Thornton Wilder: Most sv. kralja Ludovika (1962). – Mark Twain: Prigode Huckleberryja Finna (1962). – James Baldwin: Drugič ogenj (1964). – Thomas Wolfe: O času in reki (1964). – Rudyard Kipling: Knjiga o džungli (I. 1965, II. 1967). – A. Philippa Pearce: Zaklad pri samotni roži (1966). – Aldous Huxley: Groteskni ples (1966). – Ernest Hemigway: Starec in morje (1969). – N. Hawthorne, Škrlatno znamenje (1967). Iz nemščine je prevedel: T. Mann: Čarobna gora (1959). – F. Kafka: Amerika (1969). –R. Hagelstange: Igrača bogov (1965). – H. Kades: S svojimi očmi (1965). – H. Böll: Klovnovi pogledi (1966). – H. Hesse: Stepni volk (1969). – Iz ruščine je prevedel: M.A. Bulgakov: Mojster in Margareta (1971, 2003). Iz francoščine: J. B. Vercors: Oči in svetloba (1950). – A. Malraux: Upanje (1957). – A. Camus: Mit o Sizifu (1980). Iz srbohrvaščine: Dobrica Ćosić: Ločitve (I–II, 1964). – Antonije Isaković: Praprot in ogenj (1967), Prazni hribi (1973) ... "Gradišnikov prevajalski opus je zelo obsežen in tudi jezikovno, stilno in umetniško dognan; s prevodi težko prevedljivih del je izpričal moč slovenščine: J. Joyce: Ulikses (1967), R. Musil: Mož brez posebnosti 1., 2. (1963), L. Sterne: Tristram Shandy (1968)." (Janko Moder). 

Priznanja in nagrade

Kajuhova nagrada (1981); Sovretova nagrada (1963); nagrada Prešernovega sklada (1969), Sovretova nagrada za življenjsko delo (1987). 

Viri in literatura

Enciklopedija Slovenije. – Slovenska književnost, 1982, 1996. – Ivan Kreft: Kdo je kdo za Slovence, 1991, 1993. – Slovenski leksikon novejšega prevajanja. 1985. – Marjan Kolar: Mojster slovenskega jezika Janez Gradišnik. – V: Prepih, 1993, št. 11. – Veliki splošni leksikon, 1997. – Modrov zbornik, 1998. – Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, 1999. – Janez Gradišnik: Nekaj spominov. – V: Odsevanja, 2000, št. 37–38. – V letu 2007 tudi 90 let Janeza Gradišnika. – V: Večer, 4. 1. 2007, št. 2, str. 14. – Branko Gradišnik: Janez Gradišnik, 90-letnik. – V: Sobotna priloga Dela, 22. 9. 2007, str. 30–31. – Devetdeset let Janeza Gradišnika. – V: Večer, 24. 9. 2007, št. 2. – Intervju. Zapisal Bernard Nežmah. – V: Mladina, 28. 7. 2004. – Vidali, Petra: Prevajalec za vse čase. Janez Gradišnik, prevajalec, pisatelj, jezikoslovec. – V: Večer, 12. 1. 2008, št. 9, str. 51. Portret. – Merkač, Helena: Janez Gradišnik – skrb za slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju. – V: Odsevanja, 2008, št. 69–70, str. 56–66. – Hudopisk Merkač, Maks: Prof. Janez Gradišnik, dobitnik letošnje Prešernove nagrade. – V: Viharnik, januar 2008, št. 1, str. 21. Portret. – Vidali, Petra: Prevajalec za vse čase. Umrl je Janez Gradišnik, prevajalec, pisatelj, jezikoslovec. – V: Večer, 7. 3. 2009, št. 55, str. 11.