Katoliška stran ni stala križem rok in se je pripravljala na rekatolizacijo dežel. Nadvojvoda Karel je hotel po utrditvi obrambe pred Turki konec 16. stoletja luteransko vero iz svojih dežel izkoreniniti, zato je začel močan proces rekatolizacije, ki ga je nadaljeval tudi njegov naslednik nadvojvoda Ferdinand II. Nadvojvodama sta pomagala red jezuitov in red kapucinov. Nadvojvoda Ferdinand II. je leta 1598 v vseh deželnoknežjih mestih in trgih prepovedal protestantsko bogoslužje, ukazal ukinitev protestantskih šol in izgon predikantov. Na Štajerskem in Koroškem so verske komisije, zavarovane z močnimi oddelki vojske pod vodstvom škofa Martina Brennerja, na Kranjskem pa pod vodstvom Tomaža Hrena, zaplenile protestantske knjige in jih večino sežgale, izganjale predikante in uničevale protestantske cerkve in pokopališča.
Leta 1628 je nadvojvoda izdal tudi ukaz, po katerem so se morali vsi plemiči bodisi odpovedati protestantski veri bodisi v enem letu prodati vse svoje imetje in zapustiti državo. Tako je do leta 1630 zapustilo Koroško okrog 160 plemičev. Luteranski veri so se morali odpovedati po vsej verjetnosti tudi člani rodbine Gaisruck z guštanjskega gradu Grünfels, saj so bili posestniki tega gradu še leta 1688, ko ga je upodobil Janez Vajkard Valvasor. O razširjenosti luteranstva v Mežiški dolini priča dejstvo, da so se leta 1603 v Črni na Rezmanovem naselili jezuiti. Kot močan simbol rekatolizacije pa je šteti tudi gradnjo cerkve sv. Uršule na Uršlji gori, ki jo je leta 1602 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Ta je v Rimu tudi dosegel, da so lahko duhovniki uporabljali Dalmatinov prevod Biblije.
Vir: Štih Peter, Simoniti Vasko, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Ljubljana 1995, str. 192–217; Oder Karla, Ravne na Koroškem v 19. stoletju. Iz zgodovine Koroške. Kronika 56, 2008, str. 305-322., str. 310; Oder, Karla, Utrinki iz preteklosti. Zgodovinske podobe, V: 750 let Ravne na Koroškem, Ravne na Koroškem, 1998, str. 24, 25.