Od propada zahodnorimskega cesarstva do kneževine Karantanije
Do okrog leta 623 so bila slovanska plemena, ki so poselila območje med Sudeti na severu in spodnjo Donavo na jugu, podrejena Avarom. Takrat so se pod vodstvom Sama uprla in premagala Avare. Samo pa je nato postal vladar (kralj) prve znane slovanske države. Del te so bili tudi Karantanci iz vzhodnih Alp. Po Samovi smrti leta 658 so Avari obnovili svojo oblast nad večino slovanske Srednje Evrope, razen nad Karantanci. Njihova samostojnost je trajala do okrog leta 743, ko so z bavarsko pomočjo premagali Avare. V zameno za karantansko zvestobo so vzeli za talce Borutovega sina Gorazda in njegovega nečaka Hotimirja ter nekaj drugih Karantancev. Ko sta karantanska kneza postala najprej Gorazd, za njim pa Hotimir, se je predvsem po zaslugi slednjega začel v Karantaniji misijon pod vodstvom salzburške nadškofije. Misijon je vodil posebej za to imenovani pokrajinski škof Modest, ki je ostal v Karantaniji do svoje smrti leta 763.
Poleg salzburške nadškofije sta svojo misijonsko dejavnost v Karantaniji izvajala tudi oglejski patriarhat in freisinška škofija. Prvi je imel cerkveno jurisdikcijo po določilih Karla Velikega iz leta 811 do reke Drave, freisinška škofija pa je imela del posesti tudi na Koroškem, predvsem ob zgornjem toku reke Drave, v Brežah, ob Vrbskem jezeru in med Trušnjami in Grebinjem. Iz njene misijonske dejavnosti izvirajo nam vsem dobro poznani in za slovensko zgodovino neprecenljivi Brižinski spomeniki, ki pričajo, da so misijonarji Karantancem oznanjali vero v domačem jeziku.
Kneževina Karantanija je bila poznana tudi po posebnem družbenem sloju, ki je skupaj z domačim plemstvom pomagal knezu pri upravljanju kneževine. Kosezi so bili karantanska posebnost in so imeli pomembno vlogo pri ustoličevanju knezov. Čeprav o njih v Mežiški dolini ne vemo skoraj nič, pa se v literaturi pojavlja med naselbinami kosezov tudi Šentanel. Te navedbe potrjuje listina iz leta 1437, ko se prvič omenja Šentanel. V tej listini Martin Gabernik označuje svojo posest kot "solliches edlinger guett".
Karantanijo so domači knezi vodili do leta 823 (zadnji je bil Etgar), ko so jih zaradi udeležbe pri uporu Ljudevita Posavskega nadomestili frankovski grofje. Naslednji mejnik v razvoju karantanskega prostora je bil leto 976, ko je bila na temeljih nekdanje kneževine Karantanije ustanovljena vojvodina Koroška. Ta je skupaj z nekaterimi drugimi deželami v soseščini sestavljala tudi t. i. Veliko Karantanijo, ki pa je leta 1002 razpadla.
Vir: Dolinšek Maks: Tri doline v koroški zgodovini, 720 let Ravne na Koroškem, Ravne na Koroškem 1968, str. 57; Pahič Stanko: Najstarejša zgodovina koroške krajine, V: 720 let Ravne na Koroškem, Ravne na Koroškem 1968, str. 40, 41; Štih Peter, Simoniti Vasko: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Ljubljana 1995, str. 29-37, 47-69.