Potreba po novem domu je nastala, ker je bila v proštiji nastanjena kmetijska-gospodarska šola in so zato iz prostorskih razlogov duhovne vaje vedno pogosteje odpadle.
Novi dom je bil zgrajen na pobudo in po zamisli Rudolfa Blümla in s finančno pomočjo duhovnikov Sodalitete in dediščine dr. Alojzija Kuharja, z osebnimi prispevki krškega škofa dr. Jožefa Köstnerja ter z mnogimi darovi dobrotnikov. Nastal je na temeljih razpadajočega proštijskega konjskega hleva, vzhodno od mogočne tinjske proštije. Poleg kuhinjskih in gospodinjskih prostorov je imela nova hiša še kapelo, obednico, predavalnico in dve enoposteljni ter 23 dvoposteljnih sob.[1] Še naprej pa je Dom uporabljal tudi sobe in predavalnice v proštiji. Dom je blagoslovil krški škof dr. Jožef Köstner v četrtek, 13. junija 1961, v krogu duhovnikov Sodalitete, ki so v tistih dneh v Tinjah opravljali svoje duhovne vaje. V govoru je še posebej poudaril potrebo po takšnem domu »kot kraju duhovne zbranosti«, »šoli molitve« ter »hiši rastočega božjega spoznanja« v času vse večje raztresenosti in površnosti.[2]
Ddr. Alojzij Kuhar
... se je rodil 18. junija 1895 v Kotljah. Teologijo je študiral v Celovcu. Julija 1918 je bil posvečen v duhovnika. Po krajšem kaplanovanju je leta 1919 odšel v Pariz, kjer je leta 1922 diplomiral iz diplomacije, leta 1926 pa še iz prava. Do leta 1930 je deloval v Parizu, kjer je bil socialni referent na jugoslovanskem poslaništvu in dopisnik Slovenca. Po vrnitvi v Jugoslavijo je postal zunanjepolitični urednik Slovenca in redni komentator za zunanjo politiko na ljubljanskem radiu. Med drugo svetovno vojno je dr. Alojzij Kuhar sodeloval v jugoslovanski begunski vladi v Londonu. Leta 1949 je promoviral iz zgodovine na univerzi v Cambridgeu. Leta 1950 se je preselil v ZDA, kjer je vodil tiskovni urad za begunce iz Jugoslavije. Dr. Alojzij Kuhar je umrl 29. oktobra 1958 v New Yorku.
Poleg duhovnih vaj so bili v novem Domu od vsega začetka tudi izobraževalni tečaji. Prvi takšni tečaji so bili opisani kot »Tečaj za življenje« in so trajali tri do osem dni; potekali pa so v ločenih skupinah za dekleta, fante, žene in može. Teme predavateljev so bile: verouk in vzgojna vprašanja; cerkveno leto v cerkvi in doma; priprava na zakon iz vidika duhovnika, matere in zdravnika; naša vas nekdaj in sedaj; film, radio, televizija in tisk; mož in oče v družini; vzgojna vprašanja; nega dojenčka; oblikovanje dóma; red v hiši in družini; socialna vprašanja; domači zdravnik; pravna vprašanja; vprašanja glede zavarovanja; oblikovanje prostega časa.[3]
Septembra 1965 je postal rektor Doma Franc Brumnik, v tistem času tudi vodja slovenskega oddelka Dušnopastirskega urada v Celovcu. Dom je vodil do leta 1968. Po Francu Brumniku je vodstvo Doma v Tinjah prevzel Jože Kopeinig. Ponudba je pod njegovim vodstvom postajala čedalje obsežnejša. Program je na primer v delovnem letu 1973/1974 vseboval 118 prireditev, med drugim duhovne vaje za vse sloje in starostne skupine, večdnevne in enodnevne tečaje z vzgojno, zakonsko in družinsko tematiko ter srečanja raznih poklicnih in interesnih skupin, kot so lovci, čebelarji, cestarji, gasilci in gozdni delavci. Ponudba Doma v Tinjah je vsebovala tudi romarska in prosvetna potovanja in tako imenovane okrajne prireditve Doma tako pri šolskih sestrah v Št. Jakobu kakor tudi po drugih župnijah. S temi prireditvami je vodstvo Doma želelo vzpostaviti več stikov z ljudmi po farah.[4] Poleg tega so v Dom v Tinjah začele vedno pogosteje prihajati tudi skupine gostov. Leta 1973 sta bili v tinjskem Domu 102 prireditvi, ki se jih je udeležilo 3.756 udeleženk in udeležencev, od tega 854 pri skupinah gostov.[5]
Jože Kopeinig
... se je rodil 14. maja 1941 v Št. Petru na Višinjah. Teologijo je študiral v Celovcu, kjer je bil 4. julija 1964 posvečen v duhovnika. Do leta 1968 je bil kaplan v Dobrli vasi. Leta 1968 je postal rektor Doma v Tinjah in namestnik vodje slovenskega dušnopastirskega urada. V letih od 1983 do 1992 je bil ravnatelj slovenskega oddelka Dušnopastirskega urada, med letoma 1992 in 2014 predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu. Od leta 1992 dalje je predsednik Sodalitate.
Ker je bilo s prireditvami mogoče nagovoriti samo ozek krog ljudi – tako vodstvo Doma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja –, so se odločili okrepiti dodatno ponudbo z izdajanjem lastnih publikacij. V založbi tinjskega doma so v sedemdesetih letih 20. stoletja izšle knjige dr. Antona Trstenjaka, dr. Štefana Steinerja, dipl. inž. Blaža Singerja, dr. Vekoslava Grmiča in dr. Jožeta Rajhmana, Leva Detele, dr. Antona Stresa, dr. Draga Ocvirka in dr. Franceta Rodeta, dr. Franca Perka ter dr. Alojzija Ambrožiča.[6]
V delovnem letu 1969/1970 je Dom začel izdajati tudi svoj delovni koledar z naslovom Dom v Tinjah. Tako kot prej pa je Dom vabil na svoje tečaje in objavljal razpise zanje tudi v slovenskih koroških občilih, predvsem v slovenskem cerkvenem listu Nedelja ter v Našem tedniku. Na prireditve v Tinje so vabili tudi duhovniki Sodalitete.
Za gospodinjstvo so od leta 1968 spet skrbele šolske sestre, ki so ostale v Tinjah do jeseni 1988. Že od leta 1957 pa je v gospodinjstvu pomagala tudi Majdi Blüml, ki je bila sicer veroučiteljica v Velikovcu. Poleg dela v gospodinjstvu pa je Majdi Blüml v Tinjah tudi predavala. V kmetijski šoli je učila vrtnarstvo in lepo vedenje, v novem Domu duhovnih vaj pa je predavala na t. i. tečajih za življenje.
Prvi polnopoklicni sodelavec v Tinjah je bil Martin Pandel, ki je od leta 1978 v Domu referent za izobraževanje. Število sodelavcev je od takrat skorajda vsako leto naraslo. Danes je v tinjskem Domu redno zaposlenih 14 uslužbenk in uslužbencev.
[1] Nedelja. Cerkveni list Krške škofije. Celovec, 24. 4. 1960, str. 1.
[2] Nedelja, 13. 8. 1961, str. 1 sl.
[3] Nedelja, 10. 3. 1963, str. 6.
[4] Kopeinig, Jože, Povej, kaj znaš … V: Koledar Družbe sv. Mohorja. Celovec, 1975, str. 83.
[5] Nedelja, 27. 1. 1974, str. 5.
[6] Dom v Tinjah. Delovni koledar od 1. marca 1980 do 30. novembra 1980. Tinje, 1980; Wakounig, Jože, Knjižni dar založbe Katoliškega doma v Tinjah. V: Koledar Družbe sv. Mohorja. Celovec, 1977, str. 87 sl.