Premogovnik na Lešah
Rudarjenje na Lešah sega v leto 1808, ko je imel Jožef Seifert s Ptuja na Lešah tri kope svinčene rude. Leta 1816 je Blaž Mayer prejel rudosledno pravico za iskanje premoga v župniji Sv. Danijel, nekaj let pozneje pa tudi rudosledna pisma za kopanje rjavega premoga na Lešah. Kope rjavega premoga na Lešah je že leta 1822 prodal rodbini Rosthorn, ki je v naslednjih desetletjih razširila rudarsko posest na celotni kompleks leškega premogovnika, za katerega so ocenili, da ima 2,8 milijona ton zaloge premoga. Ob izkopu so našli tudi fosile rastlin.
Sredi 19. stoletja so v takrat največjem premogovniku na Slovenskem izkopali kar 78 odstotkov vsega premoga, največjo količino pa leta 1882 (70.442 ton). Z ugašanjem Železarne Prevalje je počasi usihal tudi premogovnik. 29. maja 1899 ter 3. avgusta 1900 je Avstrijska alpinska montanistična družba prodala grofom Henckel von Donnersmark premogovnike v Šentlipšu, na Lešah ter Selah in železarno na Prevaljah.
Po prvi svetovni vojni so izkopali le nekaj nad 11.000 ton premoga, leta 1929 pa samo še 1.500 ton. Leta 1930 so ustanovili »Ilirsko rudarsko družbo«, da je pridobila in opravljala rudniško posest, a so jo že po dveh letih likvidirali in leta 1935 ustanovili »Rudarsko zajednico«. Istega leta je šel premogovnik v konkurz. V 120-letni zgodovini rudnika so izkopali 3.500.000 ton premoga.