Digitale Sammlung: "Geschichte Prevalje"

Forma viva

Med letoma 1964 in 2014 je na Ravnah na Koroškem potekalo več kiparskih simpozijev Forma viva. Domači in tuji umetniki so ustvarjali skulpture iz železa in jekla, dveh materialov, ki sta značilna za industrializirano Mežiško dolino. Skulpture so potem postavili v krajih Mežiške doline. Tri stojijo tudi v  občini Prevalje. 

Koroški pokrajinski muzej, Muzej Ravne na Koroškem

Leta 1953 so na Ravnah na Koroškem s postavitvijo vodnega kladiva – repača na prostem zaznamovali ustanovitev Delavskega muzeja na Ravnah. Od leta 1966 pa do leta 1991 je deloval kot enota takratne Študijske knjižnice Ravne na Koroškem. Leta 1991 je postal samostojni zavod in se leto pozneje preimenoval v Koroški muzej Ravne na Koroškem. Leta  2002  se je Koroški muzej Ravne na Koroškem združil z nekdanjim Koroškim pokrajinskim muzejem Slovenj Gradec (pred tem Muzej ljudske revolucije) v enoten zavod z imenom Koroški pokrajinski muzej, z dvema poslovnima enotama – v Slovenj Gradcu in na Ravnah na Koroškem. Danes je Koroški pokrajinski muzej muzejska ustanova, v kateri so združeni štirje muzeji – Muzej Dravograd, Muzej Radlje ob Dravi, Muzej Ravne na Koroškem in Muzej Slovenj Gradec.

Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem je naslednica nekdanje Študijske knjižnice, ki je bila ustanovljena 3. marca 1949. V njenem sklopu sta delovala tudi Likovni salon in Delavski muzej. Danes je splošna knjižnica, namenjena najširšemu krogu uporabnikov, in osrednja območna knjižnica za Koroško. 

Koroški oktet

Začetki Koroškega okteta, ki deluje v okviru Kulturnega društva Prežihov Voranc Ravne na Koroškem, segajo v leto 1959, ko so se štirje možje prvič skupaj zapeli. Naslednje leto so že nastopili pred domačim občinstvom. Nato so se jim pridružili še štirje pevci in iz kvarteta je 29. marca 1961 uradno nastal oktet, ki ga je vodil Viktor Krivec in za njim Josip Petrun. Leta 2011 pa je praznoval 50-letnico delovanja. 

Moški pevski zbor Šentanelski pavri

Oktobra 1964 je znan slovenski in koroški skladatelj ter glasbeni pedagog Luka Kramolc, doma iz Šentanela, ustanovil moški pevski zbor Šentanelski pavri. Vodenje zbora je zaupal domačinu Mitji Šipku. Po upravni plati pa je zbor vodil do leta 2012 Franc Vauh, ki je bil tudi zbiralec starih ljudskih pesmi. Od leta 2012 naprej vodi zbor Ferdo Piko. Zbor ohranja tradicijo petja koroških ljudskih pesmi brez notnega zapisa, kot so peli pred 100 in več leti. Njegova posebnost je ubrano petglasno moško petje, imenovano tudi »na tretko«, pri čemer del pevcev poje svojo lastno melodijo, ki je višja od melodije prvega tenorja. 

Prevalje in Farna vas v franciscejskem katastru iz leta 1827

V gradivu franciscejskega katastra za Koroško iz leta 1827 so bile evidentirane in popisane naslednje katastrske občine, ki so bile na ozemlju današnje občine Prevalje: Prevalje, Farna vas, Zagrad, Leše, Stražišče, Breznica, Suhi Vrh, Št. Danijel, Poljana, Lokovica, Dolga Brda in Belšak. 

Bolnišnica Prevalje
Po letu 1855 so tudi na Prevaljah odprli bolnišnico kot priključek obratni ambulanti, namenjeno za prevaljske fužinske delavce. Prostorsko je obsegala eno bolniško sobo s petimi posteljami kot stacionarij. Obe bolnišnici (na Lešah in Prevaljah), kjer je delal prevaljski zdravnik, so opustili po prvi svetovni vojni.

Od leta 1850 je Mežiška dolina sodila v sklop Okrajnega glavarstva Velikovec in v Sodni okraj Pliberk. Na območju Prevalj so se v 19. stoletju izoblikovale tri občine: Farna vas, Prevalje in Št. Danijel pri Pliberku. Medtem ko sta se prvi dve po vsej verjetnosti združili v enotno občino Prevalje že v drugi polovici 19. stoletja, pa se je slednja obdržala do 30-tih let 20. stoletja, ko so jo priključili Prevaljam. Takšna upravna ureditev je trajala do koroškega plebiscita, ko je bil sedež okrajnega glavarstva Velikovec prenesen na Prevalje, kakor tudi okrajno sodišče v Pliberku. 

V čas prve polovice 19. stoletja  segajo začetki organizirane zdravstvene službe na obravnavanem območju. 

Zaradi potreb so v času največjega razmaha leškega premogovnika v letih med 1854 in 1860 zgradili bolnico. Imela je tri bolniške sobe s prostorom za dvajset bolnikov, sobo za bolniškega strežnika in  preiskovalno sobo. Na zahodni strani so bili še prizidki: pralnica, stranišča, kuhinja  in mrtvašnica. Bolnica zaprtega tipa je sprejemala samo leške rudarje in njihove svojce. Zdravnik je v bolnišnico prihajal po potrebi, izmenično s  Prevalj in iz Črne, in sicer do leta 1919, ko so bolnišnico zaprli. 

Šola v Farni vasi

Šola v Farni vasi je pričela delovati že pred letom 1819. V njej je pouk potekal do konca prve svetovne vojne, ko so jo ukinili, učence pa prešolali na Prevalje.

Črnjanski rokopis

Črnjanski rokopis je ohranjen v bratovščinski knjigi iz Črne na Koroškem za obdobje od leta 1633 do 1707. V knjigi so navedena imena in priimki podpornikov cerkve v Črni, katerih del je zapisan v slovenskem jeziku. Del te knjige je tudi v slovenščini zapisana molitev oziroma priprošnja za duhovnike, podpornike in darovalce, ki so zabeleženi v knjigi. 

Kmečka upora 1478 in 1515

KMEČKI UPORI

Vsi roparski in plenilski pohodi turške vojske, vojne z Madžari in vedno višje dajatve so kmete spravljali v težek položaj. Kmečko nezadovoljstvo je doživelo vrhunec v več kmečkih uporih med  letoma 1478 in 1713. V kmečkih uporih leta 1478 in 1515 so sodelovali tudi kmetje na Koroškem.

Dober kazalec gospodarskega, političnega in družbenega dogajanja je gibanje prebivalstva. Ob prvem štetju (1869) je na območju današnje občine Prevalje živelo 6.064 prebivalcev. Čez sto petdeset let - leta 2014 pa je v Občini Prevalje živelo 6.787 ljudi.

Ime Prevalje izhaja iz besede preval, ki ima izpeljanke tako v priimkih kot krajevnem imenu. Po nemško so ime zapisali Prevali. 

TOVARNA BELE LESOVINE IN BELE LEPENKE

V bližini današnje Tovarne lepenke (Paloma Sladki vrh) je že leta 1865 stal obrat za predelavo smrekove skorje in nekoliko vstran tudi žaga. Konec 19. stoletja je Franc Lahovnik tu postavil tovarno bele lesovine. 

Hidroelektrarne

HIDROELEKTRARNE V MEŽIŠKI DOLINI

Poleg železarstva in rudarstva so se v Mežiški dolini razvijale tudi druge gospodarske dejavnosti. Med njimi je pomembna elektrifikacija in izgradnja hidroelektrarn za potrebe dobave električne energije tukajšnjim podjetjem. Po celotni Mežiški dolini je nastalo precej hidroelektrarn, od katerih pa so se vse do danes ohranile le redke. Na območju občine Prevalje je od prej omenjenih elektrarniških poslopij ohranjena samo še stavba nekdanje Hobrove elektrarne iz začetka 20. stoletja. 

Štoparjev železniški viadukt

ŠTOPARJEV MOST

Štoparjev kamnit most so zgradili leta 1863 za potrebe železniške proge Maribor Celovec. Dolg je okrog 200 m in sloni na štirih nosilnih stebrih, visokih približno 40 m. Je izjemen tehniški spomenik Koroške in eden najlepših železniških viaduktov na Slovenskem. 

ŽELEZNIŠKA POSTAJA PREVALJE

Ob izgradnji železniške proge Maribor – Celovec leta 1863 so na Prevaljah zgradili takrat najsodobnejšo in najmodernejšo stavbo železniške postaje na Slovenskem, ki je hkrati postala vzor tudi drugim železniškim postajam,

Izgradnja železniških prog po Mežiški dolini

ŽELEZNIŠKE PROGE

Leta 1863 je bila skozi Mežiško dolino zgrajena železniška proga Maribor-Celovec. S prevaljsko železniško postajo so z ozkotirno železnico povezali tudi Leše in Žerjav. Tir do Leš so zgradili v sedemdesetih letih 19.stoletja, do Žerjava pa leta 1921. Prevalje so postale s tem lokalno železniško križišče.

SPOMENIK AVGUSTU ROSTHORNU
Spomenik Augusta von Rosthorna, (1789- 1843), začetniku železarstva na Prevaljah je prvi javni spomenik v Mežiški dolini, postavljen verjetno ob obletnici njegove smrti leta 1853. 

Pregantova hiša

PREGANTHAUZ

Preganthauz je stanovanjska stavba v naselju Stare sledi, ki so jo v prvi polovici 19.stoletja zgradili v prevaljski železarni za svoje delavce. Ime je dobila po valjarskem mojstru Josefu Preganthu, ki je v njej bival s svojo družino.

ŽELEZARNA PREVALJE

Na Prevaljah so bratje Rosthorn v dvajsetih letih 19. stoletja zgradili cinkarno, ki so jo po nekaj letih iz ekonomskih razlogov opustili in se usmerili v železarstvo. Sredi tridesetih let je tu že obratovala moderna pudlarna po angleškem vzoru, prva tovarna železniških tirnic v monarhiji. August Rosthorn in Josef Schlegel sta uspešno vpeljala uporabo rjavega premoga v proces pudlanja. Kljub slovesu železarne pa se le ta ni mogla izogniti križi železarstva v sedemdesetih letih 19.stoletja. Kriza je železarno prizadela do te mere, da so leta 1899 v njej ustavili proizvodnjo in podjetje likvidirali.

Premogovnik na Homcu je bil s svojo dejavnostjo tesneje povezan z guštanjsko jeklarno, saj je imela obe podjetji v lasti rodbina grofov Thurn. Premogovnik na Holmcu so zagnali leta 1858 in z nakopanim premogom oskrbovali guštanjsko jeklarno. Premogovnik je deloval do konca druge svetovne vojne, ko so rudarjenje opustili.

Premogovnik na Lešah

PREMOGOVNIK LEŠE

Z iskanjem premoga na Lešah je pričel Blaž Mayer, ki je svoje premogovne kope leta 1822 prodal rodbini Rosthorn. Ti so uporabljali leški rjavi premog v svoji železarni na Prevaljah. Njegova poraba se je izredno povečala po letu 1838, ko sta August Rosthorn in Josef Schlegel iznašla tehnološki postopek uporabe rjavega premoga pri pudlanju, kar je bila iznajdba evropskega pomena. Z nastopom železarske krize v sedemdesetih letih 19.stoletja je tudi leški premogovnik pričel ugašati. Po zaprtju prevaljske železarne leta 1899 ga je kupila družina grofov Henckel von Donnersmark. Po prvi svetovni vojni je pričel premogovnik počasi ugašati vse do leta 1935 ko so ga zaprli.

Razvoj premogovništva in industrije

Prve fužine v Mežiški dolini je postal Melhior Puezt v Črni leta 1620. Na Prevaljah so bratje Rosthorn v dvajsetih letih 19.stoletja zgradili cinkarno, ki so jo po nekaj letih zaprli in se preusmerili v železarstvo. Železarna Prevalje je z izdelavo železniških tirnic postala znana po vsej Evropi. Kljub slovesu in tehnološki naprednosti pa je ni zaobšla kriza v železarski industriji v sedemdesetih letih 19.stoletja. Kriza je povzročila postopno ugašanje železarne, ki so jo ukinili leta 1899. Podpora železarstva je bilo premogovništvo, saj so premog uporabljali kot gorivo za gretje peči. V povezavi z železarstvom sta se razvila premogovnika na Lešah in na Holmcu. Med tem ko je bil prvi glavni dobavitelj premoga za železarno Prevalje je drugi dobavljal premog za jeklarno v takratnem Guštanju. V senci železarstva so se na Prevaljah razvijale tudi druge gospodarske panoge: kovaštvo, podkovaštvo, izdelava bele lesovine, izdelava pil in druge. Pomembno je na razvoj Prevalj vplivala tudi izgradnja železniške proge med Mariborom in Celovcem leta 1863.

LEŠKI ROKOPIS
Leški rokopis je poleg Črnjanskega rokopisa drugi najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je bil napisan med leti 1757 –1761. 

Farna vas v novoveških dokumentih

FARNA VAS V DOKUMENTIH IZ 16. – 18. STOL.

Med 16. in 18.stoletjem se Farna vas pojavi v nekaterih listinah, urbarjih in ostalih dokumentih. Med letoma 1763 in 1787 se omenja Farna vas tudi na vojaških zemljevidih, ki jih je dal izdelati cesar Jožef II. Prav na teh je Farna vas poimenovana kot Spodnje Jezero in Fara.

REFORME MARIJE TEREZIJE IN JOŽEFA II.

V 18. stoletju sta pustila svoj pečat cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. Oba sta  z raznimi ukrepi modernizirala državo in utrjevala absolutistično oblast. 

Gornikov križ, Kapelica na polju in Kapelica pod sv. Barbaro.

BOJ PROTI KUGI IN POSTAVLJANJE ZNAMENJ

V 2. polovici 17. stoletja je v Podjuni in Labotski dolini kosila kuga. takrat se je izognila Mežiški dolini. Ponovno je ta bolezen kosila v tej okolici že okrog leta 1710, kar je povzročilo zaprtje Koroških deželnih meja proti Štajerski. Kljub varnostnim ukrepom, pa je kuga prišla tudi v Mežiško dolino in kosila med njenimi prebivalci do leta 1716. Da bi se obvarovali pred kugo so prebivalci postavljali tudi kužna znamenja, zidane kapelice in križe. Tako so se iz tistih časov ohranili Gornikov križ nad Šentanelom, Kapelica na polju in Kapelica pod sv. Barbaro.

BRUSNIKOVA BAJTA

Brusnikova bajta stoji v središču Šentanela in je lesena pritlična hiša pokrita z dvokapno čopasto streho. Hišo je dala v 17.stoletju zgraditi družina Brusnik, po kateri nosi hiša tudi svoje ime.

CERKVENA UPRAVA V MEŽIŠKI DOLINI OD 16. DO 18.STOLETJA

Vse do leta 1751, ko je bil ukinjen Oglejski patriarhat je Mežiška dolina spadala pod njegovo jurisdikcijo. Zatem je za kratek čas postala del na novo ustanovljene Goriške nadškofije. Po nekaj letih pa so jo vključili v Lavantinsko škofijo.

CERKEV SV. URŠULE IN PROTIREFORMACIJA

Kljub razmahu reformacije oziroma luteranstva pa tudi katoliška stran ni bila nedejavna. S podporo škofov, reda kapucinov in jezuitov je hotel deželni knez zatreti reformacijsko gibanje v notranjeavstrijskih deželah. Nadvojvoda Ferdinand II. je leta 1598 v vseh deželnoknežjih mestih in trgih prepovedal protestantsko bogoslužje, ukazal ukinitev protestantskih šol in izgon predikantov. Leta 1628 je ukazal, da so se morali vsi plemiči bodisi odpovedati protestantski veri, bodisi v enem letu prodati vse svoje imetje in zapustiti državo. O razširjenosti luteranstva v Mežiški dolini nam priča dejstvo, da so se leta 1603 v Črni na Rezmanovem naselili jezuiti. Močan simbol rekatolizacije pa je bila tudi gradnjo cerkve sv. Uršule na Uršlji gori, ki jo je leta 1602 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren.

TURŠKE ŠANCE TER TURŠKI IN MADŽARSKI VPADI

Čas 15. in 16.stoletja so zaznamovali vpadi turške vojske, ki je na svojih roparskih in osvajalskih pohodih večkrat vdrla na Koroško. Med letoma 1480 in 1490 so na koroško vdirale tudi madžarske vojaške enote, saj se je madžarski kralj Matija Korvin zapletel v vojno s cesarjem Friderikom III.

Zgodovina spodnje Mežiške doline med 15. in 18.stoletjem

Čas med 15. in 18.stoletje so zaznamovali turški in madžarski vpadi, kmečki upori, reformacija in protireformacija, razsajanje kuge ter modernizacija države s strani cesarice Marije Terezije in njenega sina cesarja Jožefa II.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. DANIJELA V ŠENTANELU

Cerkev se prvič omenja leta 1437 kot podružnica župnije Šmihel pri Pliberku. Zaradi dotrajanosti so stavbo leta 1865 podrli in zgradili novo. Od stare cerkve se je ohranil samo zvonik in desni stranski oltar posvečen Materi božji. Preostala cerkvena oprema je iz začetka 20.stoletja.

PODRUŽNIČNA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA NA POLJANI

PODRUŽNIČNA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA

Cerkev se prvič omenja leta 1519. Ima bogato notranjo opremo, njena posebnost pa je oltar posvečen sv. Jobu, ki je domnevno edini oltar v Sloveniji posvečen temu svetniku.

PODRUŽNIČNA CERKEV SV. VOLBENKA NA LEŠAH

PODRUŽNIČNA CERKEV SV. VOLBENKA

Cerkev sv. Volbenka stoji v bližini cerkve sv. Ane na Lešah. Cerkev se prvič omenja leta 1509 v povezavi s prodajo štirih njih Hannsa Jabornigga iz Guštanja. Cerkev se ponaša z bogato gotsko arhitekturo in kripto v kateri je oltar sv. Valentina.

PODRUŽNIČNA CERKEV SV. ANE NA LEŠAH

PODRUŽNIČNA CERKEV SV. ANE

Cerkev sv. Ane stoji na Lešah ob cerkvi sv. Volbenka in se prvič omenja leta 1626 v povezavi s Studenčnikovo kmetijo. Cerkev krasijo, bogata arhitektura, freske in slikani stranski oltarji iz 16.stoletja. 

PODRUŽNIČNA CERKEV SV. BARBARE V ZAGRADU

PODRUŽNIČNA CERKEV SV. BARBARE

Cerkev sv. Barbare se prvič omenja leta 1465 kot podružnica guštanjske župnije. Krasijo jo freske iz leta 1466. V njeni neposredni bližini pa je od leta 1965 naprej urejeno pokopališče.

Župnijska cerkev v Farni vasi

ŽUPNIJSKA CERKEV DEVICE MARIJE NA JEZERU

Cerkev se prvič omenja 25. aprila 1335. Prvotno je bila romanska z ravnim lesenim stropom, ki so ga v obdobju gotike nadomestili z šilastimi oboki. Zaradi majhnosti in večjega števila prebivalstva v Prevaljah so staro cerkev leta 1890 podrli in jo namestili s sedanjo. Od stare cerkve se je ohranil zvonik, del južne in vzhodne stene ter nekdanji glavni oltar Matere božje.

CERKVENA UPRAVA SPODNJE MEŽIŠKE DOLINE V SREDNJEM VEKU

V cerkvenem oziru je Mežiška dolina spadala pod Oglejski patriarhat od leta 811, ko je cesar Karel Veliki določil reko Dravo za mejo med dvema metropolijama Nadškofijo v Salzburgu in Oglejskim patriarhatom. Takšna ureditev je ostala v veljavi do leta 1751, ko je bil oglejski patriarhat s strani Marije Terezije ukinjen.

Farno vas zasledimo v srednjeveških dokumentih še dvakrat in sicer leta 1447 in 1448. Obakrat pa v povezavi s prodajo kmetije, ki je ležala v vasi pri farni cerkvi v Guštanju.

PRVA OMEMBA FARNE VASI

Farna vas se v srednjeveških dokumentih prvič omenja 24.aprila 1335 kot Sv. Marija v Guštanju.

Grad zgornji Guštanj

GRAD GUŠTANJ

Grad Guštanj (Guettenstain), ki je bil postavljen v 13.stoletju je domnevno stal na Tičlerjevem vrhu. Grad so upravljali vitezi guštanjski po katerih je trg Guštanj dobil svoje ime. V 14.stoletju se poleg zgornjega guštanjskega gradu omenja še spodnji guštanjski grad, ki ga je pozidala rodbina Auffenstein.

SREDNJEVEŠKA POSVETNA UPRAVA SPODNJE MEŽIŠKE DOLINE

Najzgodnejši pisni viri o Mežiški dolini segajo v 12.stoletje. Prvi omembi Mežice in Lokovice leta 1154 sledi prva omemba Belšaka in Dolge Brde leta 1189. Nekoliko pozneje leta 1248 se omenjajo vitezi Guštanjski, ki so bili upravitelji guštanjskega gradu, po njih pa je tudi trg Guštanj dobil svoje ime. Guštanj je bil v srednjem veku sedež guštanjskega gospostva in deželne sodnije, kar pomeni, da je bil Guštanj takratno posvetno upravno središče Mežiške doline.

Gradišče na kmetiji Gradišnik na Lokovici

Pri kmetiji Gradišnik na Lokovici se v gozdu nahajajo ostanki gradišča, čigar ostaline spominjajo na utrdbo in jih uvrščamo v čas visokega srednjega veka.

Po propadu zahodnorimskega cesarstva leta 476 je sledilo obsežno preseljevanje ljudstev čez slovensko ozemlje. Med temi narodi, ki so se preseljevali iz vzhoda proti zahodu so bili tudi Slovani, ki so se naselili na srednjeevropskem prostoru. Poselili so tudi območje vzhodnih Alp in osnovali svojo Kneževino Karantanijo. Ta je obstajala do leta 823. Leta 976 je bila na njenih temeljih ustanovljena vojvodina Koroška. Nekoliko kasneje in sicer leta 1154 se srečamo s prvimi pisnimi omembami krajev v Mežiški dolini (Mežice in Lokovice). Vse tja do konca 15.stoletja pa v srednjeveških listinah zasledimo tudi ostale kraje na tem območju.

Od propada zahodnorimskega cesarstva do kneževine Karantanije

PROPAD ANTIKE IN NASTANEK KARANTANIJE

Leta 476 je propadlo zahodnorimsko cesarstvo, ko je germanski vojskovodja Odoaker odstavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romulusa Augustulusa. Sledilo je obdobje preseljevanja ljudstev od Ostrogotov, Langobardov, Avarov in Slovanov. del Slovanov, ki se je naselil v Vzhodnih Alpah je ustanovil svojo državo, kneževino Karantanijo, ki je obstajala do leta 823. Leta 976 je na njenih temeljih nastala nova politična tvorba vojvodina Koroška.

Propad rimskega imperija

PROPAD ANTIČNE CIVILIZACIJE

Zaradi notranje krize, korupcije, padca moralnih vrednot, šibkosti vladarjev in nenehnih vpadov mnogih ljudstev je moč rimskega imperija vedno bolj slabela. Kriza cesarstva, ki se je vlekla od sredine 4.stoletja naprej se je končala leta 476 po Kr. z odstavitvijo zadnjega zahodnorimskega cesarja in koncem zahodnega rimskega cesarstva. Nasprotno pa se vzhodni del cesarstva okrepi in doživi razcvet ter se obdrži vse do leta 1453, ko ga uničijo osmanski Turki.

Rimski kamni pri Lahovniku, Krivogradu in Štoparju

RIMSKI KAMNI PRI LAHOVNIKU (PREVALJE), KRIVOGRADU (ZAGRAD), ŠTOPARJU (POLJANA) IN V GOSTILNI KOCKA (POLJANA)

Ti rimski kamni v obliki odlomljenih plošč, kvadrov, polvarjev, ostankov zidnih vencev in odlomkov stebrov so bili najdeni v Zagradu pri Prevaljah. Danes pa služijo za hišne pragove, mize, klopi, nekateri so vzidani v stene objektov, nekateri pa so razstavljeni na Poljani.

12