Cerkev se prvič omenja leta 1437 kot podružnica župnije Šmihel pri Pliberku. Zaradi dotrajanosti so stavbo leta 1865 podrli in zgradili novo. Od stare cerkve se je ohranil samo zvonik in desni stranski oltar posvečen Materi božji. Preostala cerkvena oprema je iz začetka 20.stoletja.

Cerkev se prvič omenja leta 1519. Ima bogato notranjo opremo, njena posebnost pa je oltar posvečen sv. Jobu, ki je domnevno edini oltar v Sloveniji posvečen temu svetniku.

Cerkev sv. Volbenka stoji v bližini cerkve sv. Ane na Lešah. Cerkev se prvič omenja leta 1509 v povezavi s prodajo štirih njih Hannsa Jabornigga iz Guštanja. Cerkev se ponaša z bogato gotsko arhitekturo in kripto v kateri je oltar sv. Valentina.

Cerkev sv. Ane stoji na Lešah ob cerkvi sv. Volbenka in se prvič omenja leta 1626 v povezavi s Studenčnikovo kmetijo. Cerkev krasijo, bogata arhitektura, freske in slikani stranski oltarji iz 16.stoletja. 

Cerkev sv. Barbare se prvič omenja leta 1465 kot podružnica guštanjske župnije. Krasijo jo freske iz leta 1466. V njeni neposredni bližini pa je od leta 1965 naprej urejeno pokopališče.

Cerkev se prvič omenja 25. aprila 1335. Prvotno je bila romanska z ravnim lesenim stropom, ki so ga v obdobju gotike nadomestili z šilastimi oboki. Zaradi majhnosti in večjega števila prebivalstva v Prevaljah so staro cerkev leta 1890 podrli in jo namestili s sedanjo. Od stare cerkve se je ohranil zvonik, del južne in vzhodne stene ter nekdanji glavni oltar Matere božje.

V cerkvenem oziru je Mežiška dolina spadala pod Oglejski patriarhat od leta 811, ko je cesar Karel Veliki določil reko Dravo za mejo med dvema metropolijama Nadškofijo v Salzburgu in Oglejskim patriarhatom. Takšna ureditev je ostala v veljavi do leta 1751, ko je bil oglejski patriarhat s strani Marije Terezije ukinjen.

Farno vas zasledimo v srednjeveških dokumentih še dvakrat in sicer leta 1447 in 1448. Obakrat pa v povezavi s prodajo kmetije, ki je ležala v vasi pri farni cerkvi v Guštanju.

Farna vas se v srednjeveških dokumentih prvič omenja 24.aprila 1335 kot Sv. Marija v Guštanju.

Grad Guštanj (Guettenstain), ki je bil postavljen v 13.stoletju je domnevno stal na Tičlerjevem vrhu. Grad so upravljali vitezi guštanjski po katerih je trg Guštanj dobil svoje ime. V 14.stoletju se poleg zgornjega guštanjskega gradu omenja še spodnji guštanjski grad, ki ga je pozidala rodbina Auffenstein.

Najzgodnejši pisni viri o Mežiški dolini segajo v 12.stoletje. Prvi omembi Mežice in Lokovice leta 1154 sledi prva omemba Belšaka in Dolge Brde leta 1189. Nekoliko pozneje leta 1248 se omenjajo vitezi Guštanjski, ki so bili upravitelji guštanjskega gradu, po njih pa je tudi trg Guštanj dobil svoje ime. Guštanj je bil v srednjem veku sedež guštanjskega gospostva in deželne sodnije, kar pomeni, da je bil Guštanj takratno posvetno upravno središče Mežiške doline.

Po propadu zahodnorimskega cesarstva leta 476 je sledilo obsežno preseljevanje ljudstev čez slovensko ozemlje. Med temi narodi, ki so se preseljevali iz vzhoda proti zahodu so bili tudi Slovani, ki so se naselili na srednjeevropskem prostoru. Poselili so tudi območje vzhodnih Alp in osnovali svojo Kneževino Karantanijo. Ta je obstajala do leta 823. Leta 976 je bila na njenih temeljih ustanovljena vojvodina Koroška. Nekoliko kasneje in sicer leta 1154 se srečamo s prvimi pisnimi omembami krajev v Mežiški dolini (Mežice in Lokovice). Vse tja do konca 15.stoletja pa v srednjeveških listinah zasledimo tudi ostale kraje na tem območju.

Leta 476 je propadlo zahodnorimsko cesarstvo, ko je germanski vojskovodja Odoaker odstavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romulusa Augustulusa. Sledilo je obdobje preseljevanja ljudstev od Ostrogotov, Langobardov, Avarov in Slovanov. del Slovanov, ki se je naselil v Vzhodnih Alpah je ustanovil svojo državo, kneževino Karantanijo, ki je obstajala do leta 823. Leta 976 je na njenih temeljih nastala nova politična tvorba vojvodina Koroška.