Poimenovanje in razširjenost
Že spomladi 1960. leta je bila na aktivu slavistov koroškega območja predstavljena ideja o bralni vzgoji kot obliki zunajšolske dejavnosti. V šolskem letu 1960/61 sta Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan uresničila zamisel o novi obliki pogovora o knjigi z mladimi bralci.
Aktiv slavistov na območju tedanjega Zavoda za prosveto – pedagoško službo Dravograd je bil pripravljen prevzeti prostovoljno obveznost. Izvoljen je bil tudi formalni odbor, katerega predsednik je postal Leopold Suhodolčan, takrat vodja slavističnega aktiva, s stalnim sedežem Prežihove značke na Prevaljah. Odbor je sprejel statut Prežihove značke, pravilnik o podelitvi in seznam literarnih del za tekmovanje. Mentorji so bili navdušeni nad novo obliko dela s knjigo in učenci, vendar so se morali poglobljeno seznaniti z novostmi v mladinski književnosti in se povezati s knjižnicami.
Zbiranje raznovrstnih kovinskih značk je bilo ob koncu petdesetih let 20. stoletja priljubljena prostočasna dejavnost otrok, mladostnikov in odraslih. Značka je bila pogosto »odlikovanje« za dosežke na različnih športnih področjih. Bralna značka pa je za mlade bralce postala visoko cenjena nagrada za dosežke pri branju. Snovalca, ki sta sledila željam mladih bralcev, sta obliko priznanja, v podobi kovinske značke s portretom Prežihovega Voranca, le nekaj več kot deset let po pisateljevi smrti (1950), povzdignila v priznanje branju.
V Spodbudah je Stanko Kotnik že leta 1961 zapisal, »da naj bi osnovnošolci brali za bralno značko dobra sodobna slovenska leposlovna dela, ob katerih naj bi se mladini zbudil smisel za poglobljeno in kritično branje, izostrila sposobnost za pravilno vrednotenje, razvijala estetska in etična čustva«.