Prepletanje različnih strok in pogledov na književnost in branje se kot rdeča nit vije skozi petdesetletno sodelovanje različnih strokovnih povezovanj, kritičnih soočanj mnenj, drznega vztrajanja pri rešitvah in modrega prevzemanja novih dognanj. Bralna značka je pravzaprav prava zgodovina multidisciplinarnega povezovanja na področju bralne kulture. Iz zapisov iz različnih obdobij o gibanju je seveda videti, da pogosto ni šlo vse gladko, da so se nekatere rešitve uveljavile bistveno pozneje, kot bi se lahko, in da sprejemanje sprememb ni bilo tako samoumevno, kot se morda kaže danes. A živost, razsežnost in utrjenost bralne značke danes kažejo, da je šel razvoj v pravo smer.[1]
[1] Haramija Dragica, Bralna značka in njenih 54 let, tipkopis, Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS, 2014.