Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj, dramatik in prevajalec je bil rojen 9. februarja 1871 v Doslovčah,  umrl 2. junija 1962 v Ljubljani.

France Prešeren, slovenski pesnik, je bil rojen  3. december 1800 v Vrbi na Gorenjskem, umrl 8. februarja 1849 v  Kranju.

Fran Levstik , slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec je bil rojen 28. septembra 1831v Dolnji Retjah pri Velikih Laščah, umrl 16. novembra 1887 v Ljubljani.

Josip Jurčič, slovenski pisatelj in časnikar je bil rojen 4. marec 1844 v Muljavi pri Stični, umrl 3. maja 1881 v Ljubljani.

Ivan Cankar, slovenski pisatelj, dramatik in pesnik je bil rojen 10. maja 1876 na Vrhniki, umrl 11. decembra 1918 v Ljubljani.

France Bevk, slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec in urednik je bil rojen 17. septembra 1890 v Zakojci pri Cerknem, umrl 17. septembra 1970 v Ljubljani.

Lovro kuhar – Prežihov  Voranc, slovenski pisatelj in politik je bil rojen 10. avgusta 1893 v Podgori  v Kotljah, umrl 18. februarja 1950 v Mariboru.

Da se podatki o začetkih gibanja in razvoju Prežihove bralne značke niso pozabili, že desetletja vzorno skrbijo v njenem rojstnem kraju in njeni »rojstni šoli«.

Vloga mentorjev za razvoj bralne značke je od njenih začetkov do danes neprecenljiva.

Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig izide vsako leto septembra za eno leto nazaj, dosegljiv je v tiskani obliki in na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana oziroma na spletni strani Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS. 

Črnjanski rokopis je ohranjen v bratovščinski knjigi iz Črne na Koroškem za obdobje od leta 1633 do 1707. V knjigi so navedena imena in priimki podpornikov cerkve v Črni, katerih del je zapisan v slovenskem jeziku. Del te knjige je tudi v slovenščini zapisana molitev oziroma priprošnja za duhovnike, podpornike in darovalce, ki so zabeleženi v knjigi. 

»Z vsako novo knjigo je prav tako kot s potovanjem po neznanih krajih. Ne vidite prvič vsega, pa če še tako napenjate oči. Ko znova hodite po istih krajih, se vam odkrivajo nove stvari. Pa si rečete: Kje sem imel prvič oči, da sem vse to prezrl? Prav tako je z novo knjigo. Berete jo prvič in mislite, da ste vse razumeli. Ko berete knjigo drugič, se vam odkrijejo nove stvari. Vse pa morda še tedaj ne.«

(France Bevk, Pastirci)

Bralna značka je povezala knjige, bralca in mentorja v popolnoma drugačno sožitje, kot je bilo pri rednem pouku, še posebno v obdobju, ko ni bilo več skupinskih preverjanj, ali je bralec delo prebral.

Prepletanje različnih strok in pogledov na književnost in branje se kot rdeča nit vije skozi petdesetletno sodelovanje različnih  strokovnih  povezovanj, kritičnih soočanj mnenj, drznega vztrajanja pri rešitvah in modrega prevzemanja novih dognanj.

Leta 2002 so gibanje za bralno značko organizirali kot samostojno ​Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS, njen program pa je del nacionalnega programa Zveze prijateljev mladine Slovenije. V strokovnem smislu gibanje od vsega začetka vodijo mentorji po šolah, od devetdesetih let 20. stoletja dalje tudi po vrtcih in knjižnicah.

Že spomladi 1960. leta je bila na aktivu slavistov koroškega območja predstavljena ideja o bralni vzgoji kot obliki izvenšolske dejavnosti. Aktiv slavistov na območju tedanjega Zavoda za prosveto-pedagoško službo Dravograd je bil pripravljen prevzeti prostovoljno obveznost. Izvoljen je bil tudi formalni odbor, katerega predsednik je postal Leopold Suhodolčan, takrat vodja slavističnega aktiva. Odbor je sprejel statut Prežihove značke, pravilnik o podelitvi in seznam literarnih del za tekmovanje.

Pogled v bogato dokumentacijsko gradivo bralnega tekmovanja, ki je vzporedno nastajalo ob njegovem 55-letnem razvoju, in obsežna bibliografija člankov ter zbornikov bralno značko umeščata v prostor živahnega kulturnega dialoga.

Bralna značka je v svojem razvoju spodbudila številna srečanja s pisatelji, ilustratorji in uredniki. Sprva so bila srečanja s pisatelji namenjena svečani podelitvi značk, sčasoma pa so prerasla v kulturne dogodke, s katerimi kulturni ustvarjalci motivirajo in spodbujajo mlade bralce za nadaljnje branje in ustvarjanje.

Gibanje je v 55 sezonah branja za bralno značko povezalo in združilo vse slovenske otroke, saj za bralno značko berejo ne le v Sloveniji, temveč tudi v zamejstvu in izseljenstvu.

Nadaljnje širjenje bralnih značk v Sloveniji je prineslo poimenovanja le-teh po pomembnem pisatelju iz kraja, kjer se značke podeljujejo ali je kako drugače povezan z njim. Danes je v Zvezo bralnih značk vključenih 47 bralnih značk, med njimi Prežihova, Bevkova, Cankarjeva, Jurčičeva, Levstikova, Prešernova, Trubarjeva bralna značka...

Po prvi podelitvi Prežihove bralne značke in pozitivnih odzivih je sledilo obdobje novih nalog, predvsem v smeri popularizacije bralne značke. Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan sta neumorno širila izkušnje in dognanja o bralni znački s članki v različnih glasilih, revijah in časopisih (Jezik in slovstvo, Pionirski list, Naši razgledi, Koroški fužinar in Glasilo DPM).

Zbiranje raznovrstnih kovinskih značk je bilo ob koncu petdesetih let 20. stoletja priljubljena prostočasna dejavnost otrok, mladostnikov in odraslih. Značka je bila pogosto »odlikovanje« za dosežke na različnih športnih področjih. Bralna značka pa je za mlade bralce postala visoko cenjena nagrada za dosežke pri branju. Snovalca, ki sta sledila željam mladih bralcev, sta obliko priznanja, v podobi kovinske značke s portretom Prežihovega Voranca, le nekaj več kot deset let po pisateljevi smrti (1950), povzdignila v priznanje branju. Prva deseterica tekmovalcev, ki je osvojila Prežihovo bralno značko, je bila iz šestega, sedmega in osmega razreda prevaljske osnovne šole. Spomini na ta dogodek so še vedno živi.

Stanko Kotnik je v Spodbudah zapisal, da so njegovi šestošolci pisatelju Francetu Bevku ob njegovi sedemdesetletnici poslali voščilnico s povabilom na obisk. Pisatelj se je vabilu odzval in obljubil, da jih obišče na pomlad, ko bodo cvetele trobentice.

Der Hauptinhalt vom wachsenden Buch sind die Menschen, dieses Kapitel trägt den Titel Persönlichkeiten. Zusammenfassend beschreibt es nicht nur wichtige Menschen im Laufe der Zeit sondern auch deren Leistungen und Beiträge zum Wachstum ihrer Umgebung, deren Kreativität und Exzellenz im entsprechenden Zeitraum und im Bezug zu damaligen Maßstäben. Wir haben uns entschieden, im ersten Auswahlband ein paar zehn Persönlichkeiten vorzustellen; das wachsende Buch  wird weiterhin wachsen, weil es eine nie zu Ende geschriebene Geschichte über die Kreativität und die Exzellenz unserer Bürger und Bürgerinnen ist.

Tekmovalci za bralno značko so morali ob branju vsakega proznega dela pisati zapiske. Za vsako stopnjo posebej je bilo določeno, kaj so morali zapiski vsebovati. Oddaja zapiskov je pomenila prijavo kandidata. Če poročilo ni bilo ustrezno, ga je mentor, učitelj slovenskega jezika ali razredni učitelj, zavrnil oziroma sprejel po izboljšavi.

Odbor aktiva slavistov na območju tedanjega Zavoda za prosveto - pedagoško službo Dravograd je v šolskem letu 1960/61 sprejel statut Prežihove značke, pravilnik o podelitvi in seznam literarnih del za tekmovanje. 

Že spomladi 1960. leta je bila na aktivu slavistov koroškega območja predstavljena ideja o bralni vzgoji kot obliki zunajšolske dejavnosti. V šolskem letu 1960/61 sta Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan uresničila zamisel o novi obliki pogovora o knjigi z mladimi bralci.

Ideja branja za bralne značke je vzniknila v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kot izraz želje in potrebe tistega časa po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Gibanje se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem in mladinskim pisateljem Leopoldom Suhodolčanom že obstoječi bralni krožek razvil v novo kakovost – »tekmovanje za bralno značko«.

Ideja branja za bralno značko se je porodila v začetku šestdesetih let 20. stoletja kot izraz želje in potrebe po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Je izvirno slovensko kulturno gibanje, ki gradi na tradiciji  bralnih značk poimenovanih po slovenskih pisateljih. Gibanje se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem in mladinskim pisateljem Leopoldom​ Suhodolčanom že obstoječi bralni krožek razvil v novo kakovost – »tekmovanje za bralno značko«.

Vsi roparski in plenilski pohodi turške vojske, vojne z Madžari in vedno višje dajatve so kmete spravljali v težek položaj. Kmečko nezadovoljstvo je doživelo vrhunec v več kmečkih uporih med  letoma 1478 in 1713. V kmečkih uporih leta 1478 in 1515 so sodelovali tudi kmetje na Koroškem.

Dober kazalec gospodarskega, političnega in družbenega dogajanja je gibanje prebivalstva. Ob prvem štetju (1869) je na območju današnje občine Prevalje živelo 6.064 prebivalcev. Čez sto petdeset let - leta 2014 pa je v Občini Prevalje živelo 6.787 ljudi.

Ime Prevalje izhaja iz besede preval, ki ima izpeljanke tako v priimkih kot krajevnem imenu. Po nemško so ime zapisali Prevali. 

V bližini današnje Tovarne lepenke (Paloma Sladki vrh) je že leta 1865 stal obrat za predelavo smrekove skorje in nekoliko vstran tudi žaga. Konec 19. stoletja je Franc Lahovnik tu postavil tovarno bele lesovine. 

Poleg železarstva in rudarstva so se v Mežiški dolini razvijale tudi druge gospodarske dejavnosti. Med njimi je pomembna elektrifikacija in izgradnja hidroelektrarn za potrebe dobave električne energije tukajšnjim podjetjem. Po celotni Mežiški dolini je nastalo precej hidroelektrarn, od katerih pa so se vse do danes ohranile le redke. Na območju občine Prevalje je od prej omenjenih elektrarniških poslopij ohranjena samo še stavba nekdanje Hobrove elektrarne iz začetka 20. stoletja. 

Štoparjev kamnit most so zgradili leta 1863 za potrebe železniške proge Maribor Celovec. Dolg je okrog 200 m in sloni na štirih nosilnih stebrih, visokih približno 40 m. Je izjemen tehniški spomenik Koroške in eden najlepših železniških viaduktov na Slovenskem. 

Ob izgradnji železniške proge Maribor – Celovec leta 1863 so na Prevaljah zgradili takrat najsodobnejšo in najmodernejšo stavbo železniške postaje na Slovenskem, ki je hkrati postala vzor tudi drugim železniškim postajam,

Leta 1863 je bila skozi Mežiško dolino zgrajena železniška proga Maribor-Celovec. S prevaljsko železniško postajo so z ozkotirno železnico povezali tudi Leše in Žerjav. Tir do Leš so zgradili v sedemdesetih letih 19.stoletja, do Žerjava pa leta 1921. Prevalje so postale s tem lokalno železniško križišče.

Spomenik Augusta von Rosthorna, (1789- 1843), začetniku železarstva na Prevaljah je prvi javni spomenik v Mežiški dolini, postavljen verjetno ob obletnici njegove smrti leta 1853. 

Preganthauz je stanovanjska stavba v naselju Stare sledi, ki so jo v prvi polovici 19.stoletja zgradili v prevaljski železarni za svoje delavce. Ime je dobila po valjarskem mojstru Josefu Preganthu, ki je v njej bival s svojo družino.

Na Prevaljah so bratje Rosthorn v dvajsetih letih 19. stoletja zgradili cinkarno, ki so jo po nekaj letih iz ekonomskih razlogov opustili in se usmerili v železarstvo. Sredi tridesetih let je tu že obratovala moderna pudlarna po angleškem vzoru, prva tovarna železniških tirnic v monarhiji. August Rosthorn in Josef Schlegel sta uspešno vpeljala uporabo rjavega premoga v proces pudlanja. Kljub slovesu železarne pa se le ta ni mogla izogniti križi železarstva v sedemdesetih letih 19.stoletja. Kriza je železarno prizadela do te mere, da so leta 1899 v njej ustavili proizvodnjo in podjetje likvidirali.

Premogovnik na Homcu je bil s svojo dejavnostjo tesneje povezan z guštanjsko jeklarno, saj je imela obe podjetji v lasti rodbina grofov Thurn. Premogovnik na Holmcu so zagnali leta 1858 in z nakopanim premogom oskrbovali guštanjsko jeklarno. Premogovnik je deloval do konca druge svetovne vojne, ko so rudarjenje opustili.