Na Prevaljah so bratje Rosthorn v dvajsetih letih 19. stoletja zgradili cinkarno, ki so jo po nekaj letih iz ekonomskih razlogov opustili in se usmerili v železarstvo. Sredi tridesetih let je tu že obratovala sodobna pudlarna po angleškem vzoru, prva tovarna železniških tirnic v monarhiji. August Rosthorn in Josef Schlegel sta uspešno vpeljala uporabo rjavega premoga v proces pudlanja. Odkritje je leta 1838 pomenilo pomembno prelomnico v kurilni tehnologiji metalurškega postopka za celoten evropski prostor. S tem so vzpostavili tudi možnosti za razcvet premogovnika na Lešah. Leta 1843 je postal solastnik železarne Prevalje podjetnik Dickmann-Secherau, leta 1869 so jo vključili v Hüttenberško železarsko družbo, leta 1881 pa je postala del Alpinske montanske družbe.
Prve tovarniške hale so postavili ob desnem bregu reke Meže, zaradi razmaha proizvodnje in uvajanja sodobnih tehnologij pa so jih širili na levi breg reke, po izgradnji železniške proge Celovec–Maribor skozi spodnji del Mežiške doline leta 1863 pa tudi proti Farni vasi, v bližini železniške proge. Danes je na tem mestu nogometni stadion.
V takrat sodobni pudlarni so začeli v petdesetih uvajati parni pogon, v šestdesetih so zgradili novo fino valjarno. Leta 1870 so dogradili prvi plavž na koks v alpskih deželah in leta 1882 zgradili še drugega. Sredi 19. stoletja je železarna zaposlovala 613 delavcev, med njimi 33 mladoletnih, in 6 mojstrov, v vodstvu pa je delalo 12 uradnikov.
Zaradi gospodarske krize v sedemdesetih letih so konec stoletja opustili železarne v Črni, Mislinji in na Dvoru pri Žužemberku. Tudi na Prevaljah se podjetje kljub posodobitvam ni moglo ogniti zlomu. V okviru koncerna Alpinske montanske družbe je Železarna Prevalje izmed vseh združenih podjetij imela največje stroške. Že v osemdesetih letih so zato prenesli valjanje železa v Donawitz, zmanjšali proizvodnjo tračnic in leta 1885 opustili pudlanje. Leta 1895 pa so v Donawitz prenesli valjarno, opustili oba plavža ter Bessemerjevo jeklarno. Leta 1899 so ustavili vso proizvodnjo, nepremičnine z rudnikom na Lešah je kupil grof Henckel-Donnersmark, ki se je v pogodbi zavezal, da ne bo obnovil železarske proizvodnje na Prevaljah. Z ukinitvijo železarne je večina delavcev odšla v Donawitz. Na Prevaljah pa so ostali opuščeni obrati, spomin na veliko, svetovno znano železarno, ki je leta 1845 na industrijski obrtni razstavi na Dunaju dobila zlato priznanje za kakovostne izdelke.