Po prvi podelitvi Prežihove bralne značke in pozitivnih odzivih je sledilo obdobje novih nalog, predvsem v smeri popularizacije bralne značke. Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan sta neumorno širila izkušnje in dognanja o bralni znački s članki v različnih glasilih, revijah in časopisih (Jezik in slovstvo, Pionirski list, Naši razgledi, Koroški fužinar in Glasilo DPM). Zavzeto sta iskala možnosti in nove poti za širitev gibanja med mlade bralce po Sloveniji ter navduševala druge mentorje, starše in širšo javnost. Že ob zaključku prve bralne sezone se je pokazalo, da je pri izbiranju literarnih vsebin nujno treba upoštevati tudi knjižnične fonde šolskih in drugih knjižnic. Izbira literature je bila nekoliko omejena, obstoječe stanje v knjižnicah pa je v naslednjih letih vplivalo tudi na založništvo in na bogatenje knjižničnih fondov v šolskih in drugih knjižnicah. V prvih petih letih razvoja bralne značke so se zgodili premiki pri bralnih seznamih. V drugi polovici šestdesetih let so bili novejšim slovenskim mladinskim delom in prevodom jugoslovanske mladinske književnosti dodani še prevodi mladinskih del nejugoslovanskih avtorjev. Med prvimi, ki so podpirali tekmovanje za bralno značko in prevzeli tudi vlogo gostiteljice srečanj organizatorjev in mentorjev bralne značke, je bila založba Mladinska knjiga v Ljubljani.
Prav branje za bralno značko je spodbudilo oblikovanje najbolj množičnih zbirk za mladino, imenovanih Moja knjižnica (1965) in Zlata knjiga (1973). 17. september, dan rojstva in smrti pisatelja Franceta Bevka, so razglasili za dan zlatih knjig. Z bralno značko so bili vzpostavljeni tudi prvi stiki šolarjev s pisatelji, pesniki in ilustratorji, ki so prihajali med mlade bralce.