PODRUŽNIČNA CERKEV SV. VOLBENKA NA LEŠAH
O nastanku te cerkve žal nimamo podatkov. O njej nam govori legenda, da naj bi se v cerkev zatekli domačini pred prodirajočimi Turki. Ti so se napotili proti cerkvi in se hoteli znesti nad domačim prebivalstvom. Turški poveljnik je hotel s konjem pomendrati množico, a ga konj ni ubogal. Kljub bičanju se je konj premaknil samo do cerkvenega praga, kjer se je kamen udrl pod njegovim kopitom. Turki so se ob tem prestrašili in pobegnili, odtis kopita pa se še danes vidi v cerkvenem pragu. Cerkev je posvečena sv. Volbenku in stoji jugovzhodno nad cerkvijo sv. Ane in je od nje oddaljena le nekaj metrov.
Prvič se cerkev po do sedaj odkritih dokumentih omenja leta 1509, v listini Hannsa Jabornigga, ki je guštanjski župnijski cerkvi prodal štiri njive. Ena od njih je mejila na njivo v posesti cerkve sv. Volbenka na Lešah. Zaradi padajočega terena je ladja cerkve na zahodu vkopana v zemljo, medtem ko je prezbiterij na vzhodu izjemno visok. Cerkev je enoladijska, na vzhodu se zaključi v 5/8 prezbiterij. Na severni strani se na prezbiterij naslanja gotska zakristija, ki ima kvadratni tloris in je obokana s križnorebrastim obokom. Na severni in južni fasadi so štiri velika in eno manjše gotsko okno, ki pa so vgrajena v steno v različnih višinah. Vsa okna so deljena na dva dela, na vrhu šilasto zaključena in okrašena z bogatimi krogovičji. Ladja je danes pokrita s plitvim stropom, ki je zamenjal prvotnega, lesenega, ta je zgorel v požaru leta 1885.
Notranjščina cerkve je osiromašena, saj je večji del cerkvene opreme uničil prej omenjeni požar. Od prvotne opreme se je ohranil glavni oltar sv. Volbenka iz leta 1680, ki je baročni in bogato okrašen z arhitekturo stebrov ter baročnimi svetniškimi podobami. Posebnost cerkve je kripta pod prezbiterijem, ki je bila v cerkev vgrajena zaradi padajočega terena. V kripti naj bi po pripovedkah nekdaj pokopavali menihe iz bližnjega samostana. V njej je kamnit oltar, posvečen sv. Valentinu, ki ga je dal postaviti prevaljski župnik Valentin Cadelli med letoma 1712 in 1752 in je zamenjal prvotnega (verjetno lesenega) iz leta 1649. V 19. stoletju so pod vplivom razvoja premogovništva za cerkev ob večjih praznikih, zlasti na »lepo nedeljo«, skrbele rudarske družine. V cerkvi je ohranjena tudi podoba sv. Barbare, rudarske zavetnice.
Viri: Župnija Prevalje-Leše, Khauff brieff Uber vier Akher von Hanns Jabornigg. A.d. 1509; Javornik Simona, Likovna dediščina cerkva Mežiške doline, Ravne na Koroškem, 2002, str. 62-66; Singer Stephan, Kultur und Kirchengeschichte des Dekanates Bleiburg, Klagenfurt/Celovec, 1983, str. 126, 127; Zadnikar Marjan, Cerkvena umetnost v prevaljski fari, V: Gabrijel Cizl, Tone Sušnik, Jožko Kert, Bodi pozdravljena devica Marija, Prevalje, 1990, str. 82-89; Karl Lind, Reise-Notizen über Denkmale in Steiermark und Kärnten, V: Mitheilungen der K. K. Central Commission, zur Erforschung und Erhaltung der Kunst und Historischen Denkmale, Jahrgang 7, Neue Folge, Wien, 1881, str. LIII - LIX.