V zgodovinskih listinah so Tinje kot Tinach prvič omenjene v 12. stoletju. Za ime obstajata dve razlagi. Ena se sklicuje na Tina, okrajšavo za Valentina, svetnika, ki mu je posvečena tudi tinjska cerkev. Druga razlaga se opira na besedo Tyn, kar je staroslovenskega izvora in pomeni utrjeni kraj.[1]
Prav v ta čas – v 12. in 13. stoletje – segajo tudi prve omembe tinjske župnije. Do sredine 16. stoletja je bil prošt šentrupertskega kapitlja pri Velikovcu, ki ga je leta 1231 ustanovil nadškof Eberhard II., formalno tudi župnik tinjske župnije. Dejansko pa je prošta v Tinjah zastopal kaplan ali vikar. To se je spremenilo sredi 16. stoletja. Od takrat naprej so prošti stanovali tudi v tinjski proštiji; za to je več razlogov: dogajanja okoli reformacije ter tudi bližina Celovca, novega glavnega mesta, lepa lega in višji dohodek.[2]
V letih od 1624 do 1787 so bile Tinje tudi sedež arhidiakonov. Tinjski arhidiakonat je bil razdeljen na tri okraje – na Gospo Sveto, Velikovec in Labotsko dolino. Vsakemu od njih je predsedoval dekan; dekani pa so bili podrejeni salzburškemu metropolitu.[3]
Zadnja dva tinjska prošta sta bila dr. Martin Ehrlich, ki je v Tinjah deloval v letih od 1920 do 1928, in Anton Benetek, ki je bil v Tinjah več kot tri desetletja, do leta 1959. V njun čas segajo tudi začetki Katoliškega doma prosvete Sodalitas.
[1] Singer, Stephan, Kultur- und Kirchengeschichte des Dekanates Tainach 1195–1995, Klagenfurt/Celovec, 1995, str. 18 sl.;
800 Jahre Pfarre Tainach : 1195–1995 : Geschichte der Pfarre und Umgebung : Festschrift. Tainach, 1995str. 21 sl.