V davnini so bile hiše v Pliberku lesene, pokrite s skodlami, in ni bilo nenavadno, da so bili požari v mestu tako pogosti in obširni. Vemo, da je gorelo v letih 1642, 1666, 1739, 1749 in 1760. Najhujši požar je bil leta 1739; 15. marca ob enajstih ponoči, ko je vse mesto že spalo, je izbruhnil ogenj v bajti Mihe Pungratnika blizu velikovških vrat. Vsi prebivalci te hiše so zgoreli. Uničeno je bilo skoraj celotno mesto, 85 poslopij, med njimi tudi ostrešje mestne cerkve, mestna občina, šola in mestna vrata s stolpom, pa še mestni mlin ob reki. Požar pa ni zajel župnišča, kaplanije in dveh hiš meščanov. Nepoškodovani sta bili tudi predmestji proti Nonči vasi in Guštanju, skupno le kakih trideset hiš. Deset ljudi je med požarom umrlo. Nekateri so zgoreli, drugi so se v kleteh zaradi dima zadušili in tudi pod ruševinami zidov so našli mrtvece. Škodo so ocenili na 16.910 goldinarjev.
Deset let pozneje je spet pogorelo osem hiš. Zato je razumljivo, da mesto ni obogatelo. Pri požaru leta 1760 sta bila uničena mestni trg in mestni arhiv z vsemi v njem hranjenimi srednjeveškimi dokumenti in pergamenti. Vsebina listin je ohranjena v kopijah v Koroškem deželnem arhivu.
Leta 1767 je nekaj hiš poškodoval tudi potres.
Meščani so ostali revni rokodelci. V listinah beremo, da so zaprosili cesarico Marijo Terezijo, naj jih oprosti plačila 170 goldinarjev davkov, ker so ubogi pogorelci, ki nimajo ne večje trgovine ne industrije, bivajo odmaknjeni od pomembnejših cest in še svojega tedenskega sejma nimajo. Vladarica jim je dajatev odpustila in 5. februarja 1752 odločila, da smejo imeti vsak torek tako imenovano trgovno.
Leta 1807 je cesar Franc I. dovolil, da smejo Pliberčani 8. junija (na medardovo) prirejati konjski sejem. Cesar Ferdinand I. pa je potrdil pravico do še dveh sejmov, in sicer jesenskega o sv. Lenartu in letnega na god sv. Egidija. Prirejali so še zimski sejem po Sv. treh kraljih.
V mestu je bilo v 18. stoletju osem gostiln in pet mesarjev. Jasno je, da vsi niso mogli živeti samo od 600 meščanov. Večji zaslužek jim je prinašal promet, saj so skozi mesto vozile konjske vprege. Vozniki so večkrat prenočevali ali pa se vsaj ustavljali pri gostilnah, ki so imele hleve za konje. Nanje je pazil in jih krmil domači hlapec, tako imenovani Hausknecht.
S severa so vozili skozi mesto železo in železnino, svinec, les, kože, predivo, lan in volno ter gonili konje, govedo in ovce. Z juga pa so uvažali vino, žito, sol, strd (med), južno sadje in seveda najpomembnejše, začimbe.
Domače izdelke so uporabljali predvsem strojarji usnja in predelovalci, kot so čevljarji, jermenarji, sedlarji, kožuharji in barvarji, ter predelovalci lanu, tkalci in vrvarji. Ker je bilo povečini vse leseno, so potrebovali veliko tesarjev, posebno ker so morali ves les obtesati na roko.
Leta 1739 je bilo v Pliberku 113 hiš, sto let pozneje 187. Ko je obzidje postalo pretesno, so si postavili meščani nekaj hiš tudi zunaj obzidja.
10. februarja 1789 je cesar Joseph II. sprejel davčni odlok, ki je rušil temelje fevdalizma. Z njim je povzdignil kmečki stan, kakor nikoli poprej, in mu zagotovil 70 odstotkov dohodkov. Dajatve kmetov je zakon urejeval tako: 12,5 odstotka dajatev prejme država, 12,5 odstotka pa lastnik zemljišča. Zakon je začel veljati 1. novembra 1789, trajalo pa je še do vigredi 1792, ko so v vladavinah Pliberka in Dobrle vasi, kot zadnji na Koroškem, odpravili podložništvo.
Po smrti grofa Franca II. von Thurn-Valsassina je njegova žena Anna prevzela skrbništvo nad mladoletnim grofom Georgom I. Antonom von Thurn-Valsassina. Kljub gospodarsko težavnim letom je ohranila premoženje.