Čas med 15. in 18.stoletje so zaznamovali turški in madžarski vpadi, kmečki upori, reformacija in protireformacija, razsajanje kuge ter modernizacija države s strani cesarice Marije Terezije in njenega sina cesarja Jožefa II.

Čas 15. in 16.stoletja so zaznamovali vpadi turške vojske, ki je na svojih roparskih in osvajalskih pohodih večkrat vdrla na Koroško. Med letoma 1480 in 1490 so na koroško vdirale tudi madžarske vojaške enote, saj se je madžarski kralj Matija Korvin zapletel v vojno s cesarjem Friderikom III.

Kljub razmahu reformacije oziroma luteranstva pa tudi katoliška stran ni bila nedejavna. S podporo škofov, reda kapucinov in jezuitov je hotel deželni knez zatreti reformacijsko gibanje v notranjeavstrijskih deželah. Nadvojvoda Ferdinand II. je leta 1598 v vseh deželnoknežjih mestih in trgih prepovedal protestantsko bogoslužje, ukazal ukinitev protestantskih šol in izgon predikantov. Leta 1628 je ukazal, da so se morali vsi plemiči bodisi odpovedati protestantski veri, bodisi v enem letu prodati vse svoje imetje in zapustiti državo. O razširjenosti luteranstva v Mežiški dolini nam priča dejstvo, da so se leta 1603 v Črni na Rezmanovem naselili jezuiti. Močan simbol rekatolizacije pa je bila tudi gradnjo cerkve sv. Uršule na Uršlji gori, ki jo je leta 1602 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren.

Vse do leta 1751, ko je bil ukinjen Oglejski patriarhat je Mežiška dolina spadala pod njegovo jurisdikcijo. Zatem je za kratek čas postala del na novo ustanovljene Goriške nadškofije. Po nekaj letih pa so jo vključili v Lavantinsko škofijo.

Brusnikova bajta stoji v središču Šentanela in je lesena pritlična hiša pokrita z dvokapno čopasto streho. Hišo je dala v 17.stoletju zgraditi družina Brusnik, po kateri nosi hiša tudi svoje ime.

V 2. polovici 17. stoletja je v Podjuni in Labotski dolini kosila kuga. takrat se je izognila Mežiški dolini. Ponovno je ta bolezen kosila v tej okolici že okrog leta 1710, kar je povzročilo zaprtje Koroških deželnih meja proti Štajerski. Kljub varnostnim ukrepom, pa je kuga prišla tudi v Mežiško dolino in kosila med njenimi prebivalci do leta 1716. Da bi se obvarovali pred kugo so prebivalci postavljali tudi kužna znamenja, zidane kapelice in križe. Tako so se iz tistih časov ohranili Gornikov križ nad Šentanelom, Kapelica na polju in Kapelica pod sv. Barbaro.

V 18. stoletju sta pustila svoj pečat cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. Oba sta  z raznimi ukrepi modernizirala državo in utrjevala absolutistično oblast. 

Med 16. in 18.stoletjem se Farna vas pojavi v nekaterih listinah, urbarjih in ostalih dokumentih. Med letoma 1763 in 1787 se omenja Farna vas tudi na vojaških zemljevidih, ki jih je dal izdelati cesar Jožef II. Prav na teh je Farna vas poimenovana kot Spodnje Jezero in Fara.

Leški rokopis je poleg Črnjanskega rokopisa drugi najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je bil napisan med leti 1757 –1761. 

Vsi roparski in plenilski pohodi turške vojske, vojne z Madžari in vedno višje dajatve so kmete spravljali v težek položaj. Kmečko nezadovoljstvo je doživelo vrhunec v več kmečkih uporih med  letoma 1478 in 1713. V kmečkih uporih leta 1478 in 1515 so sodelovali tudi kmetje na Koroškem.

Črnjanski rokopis je ohranjen v bratovščinski knjigi iz Črne na Koroškem za obdobje od leta 1633 do 1707. V knjigi so navedena imena in priimki podpornikov cerkve v Črni, katerih del je zapisan v slovenskem jeziku. Del te knjige je tudi v slovenščini zapisana molitev oziroma priprošnja za duhovnike, podpornike in darovalce, ki so zabeleženi v knjigi.