Kmetijsko-gospodarska šola krške škofije v Tinjah

Kmetijsko-gospodarska šola krške škofije v Tinjah

Leta 1954 je proštijsko gospodarstvo prevzel v najem dušnopastirski urad v Celovcu. DDr. Rudolf Blüml je preuredil Dom duhovnih vaj v Tinjah v slovensko škofijsko kmetijsko-gospodarsko šolo. Soglasen sklep o ustanovitvi te šole je bil sprejet na seji škofijskega konzistorija 20. avgusta 1954.[1]

DDr. Rudolf Blüml

... se je rodil 16. aprila 1898 v Št. Pavlu na Zilji. Bogoslovje je študiral v Celovcu, Mariboru in Ljubljani, kjer je bil 29. junija 1922 tudi posvečen v duhovnika. Po posvečenju je nadaljeval študij na Dunaju. Leta 1924 je z doktoratom dopolnil študij teologije, leta 1926 pa je opravil še doktorat iz družboslovnih ved. Po študiju se je spet vrnil na Koroško, kjer je leta 1927 postal tajnik Karitas-sekretariata  za slovenski del krške škofije. V letih od 1928 do 1930 je bil tudi še provizor v Št. Janžu v Rožu, veroučitelj na učiteljišču pri uršulinkah in provizor na Golšovem. Leta 1934 je Blüml postal najmlajši celovški kanonik. Med letoma  1938 in 1950 je (s prekinitvami) bil stolni župnik v Celovcu, v letih od 1953 do 1965 pa vodja slovenskega oddelka Dušnopastirskega urada. Poleg tega je bil tudi docent za katehetiko in profesor pastoralne teologije v celovškem bogoslovju. V letih od 1954 do 1966 je bil tudi predsednik Sodalitete. Prelat ddr. Rudolf Blüml je umrl 28. septembra 1966.[2]

Namen šole je bil »kmečko mladino gospodarsko in socialno izobraziti za kmečko življenje in delo v krščanskem duhu«. S šolo so želeli usposobiti »kmečkega fanta v vodilnega, samostojnega kristjana, dobrega družinskega očeta, gospodarja in državljana, ki bo znal ceniti in ohraniti verske in narodne dobrine prednikov ter jih poživiti z novim, mladostnim duhom«. Ciljna skupina so bili »fantje iz vernih kmečkih družin v starosti od 18. do 25. leta […] z veseljem do kmečkega dela«.

Učni načrt je obsegal tri glavna področja, ki so bila: gospodarska, socialna in versko-prosvetna izobrazba. Gospodarska izobrazba je zajemala poljedelstvo, živinorejo, živinozdravstvo, sadjarstvo, vrtnarstvo, gozdarstvo, gospodarske priprave, praktično šolanje s traktorjem in razno. Socialna izobrazba je obsegala državo- in domoznanstvo, socialna in narodno-gospodarska vprašanja, zadružništvo, pravna vprašanja, zavarovalna vprašanja in higieno, versko-prosvetna izobrazba pa verouk, vzgojeslovna vprašanja, lepo vedenje, vprašanja vloge kmeta v družini in na vasi, govorniške vaje, petje, prosvetno delo na vasi in jezikovni pouk. Za duhovnega in pedagoškega vodja šole ter obenem za kaplana tinjske proštije je bil z 8. novembrom 1954 imenovan Jože Gabrutsch, za ravnatelja šole in ekonoma pa je bil s polno delovno obveznostjo nastavljen duhovnik Anton Radanovič.[3]

Za tečaje kmetijsko-gospodarske šole v Tinjah so mlade kmete nagovarjali predvsem duhovniki Sodalitete, ki so službovali v slovenskih in dvojezičnih farah na južnem Koroškem. Poleg tega so razpisane tečaje objavili v slovenskem cerkvenem listu Nedelja in v glasilu Naš tednik. Stroške, ki so nastali s šolo – zlasti s plačo ravnatelja ter z nabavo gospodarskega inventarja – so krili s prispevki članov Sodalitete, z božično doklado, ki so se ji nekateri duhovniki Sodalitete odpovedali ter jo namenili šoli, s »šilingom sv. Heme« (zbirka za namene škofijske Katoliške akcije) in z darovi dobrotnikov.[4] Poleg tega so morali učenci za obiskovanje šole plačati šolnino, ki je takrat znašala od 200 do 250 šilingov na mesec.

Kmetijsko-gospodarski tečaji so potekali v zimskih mesecih, začeli so se novembra. Razen prvega, trimesečnega, so tečaji trajali po pet do šest mesecev. Med šolanjem so tečajniki stanovali v proštiji. Zapustili so jo le za božične praznike.

V šoli so poučevali duhovniki Sodalitete, šolske sestre, šolniki in strokovni učitelji. Učni jezik je bil v glavnem slovenski. Izjema so bili tisti predmeti, za katere ni bilo primernega slovensko govorečega učitelja. Ob koncu vsakega tečaja je bil pred komisijo izpit, pri katerem je bil navzoč tudi škof dr. Jožef Köstner ali dr. Rudolf Blüml kot njegov zastopnik.[5] V okviru sklepne slovesnosti, ki so se je udeležili tudi starši in sorodniki tečajnikov, so učenci iz rok ravnatelja prejeli spričevala.

V letih od 1954 do 1961 je šolo obiskovalo letno od devet do 22 tečajnikov.[6]  Zaradi premajhnega števila prijav pa po letu 1961 ni prišlo več do novega tečaja. Šola je bila prisiljena zapreti svoja vrata.[7]

• Avtor: Koroški pokrajinski muzej
• Število pogleov: 37893