V 18. stoletju sta pustila svoj pečat vladarja Marija Terezija in njen sin Jožef II. Oba sta z raznimi ukrepi modernizirala državo in utrjevala absolutistično oblast. Marija Terezija je ustanovila gubernij v Gradcu, in sicer kot upravno telo, v katerega so spadale poleg Štajerske tudi Koroška, Kranjska, Goriška in Primorje. Vsaka dežela je bila razdeljena na kresije. Na Koroškem so nastale tri, in sicer v Beljaku, Celovcu in Velikovcu. Pod slednjo je spadala tudi Mežiška dolina. Kresije so vodili okrajni glavarji, ki so skrbeli za zemljiško knjigo, nadzorovali mere in uteži, tržni promet, cehe, ceste in sprejemali pritožbe nesvobodnih kmetov zoper fevdalce. Okrajni glavarji so bili o svojem delu dolžni poročati vladi. V letih 1748–1755 je dala cesarica izdelati t. i. terezijanski kataster, ki je postal orodje za obdavčenje vse zemlje, tudi plemiške.
Njen sin Jožef II. je nadaljeval reformiranje monarhije. Leta 1773 je bil razpuščen jezuitski red, njegovo imetje pa je bilo uporabljeno za ustanovitev mnogih šol. Tudi v Mežiški dolini so šole trivialke nastajale prav v tem obdobju. Leta 1778 je izdal robotni patent, ki je tlako omejil na 156 dni v letu. Jožef II. je leta 1781 izdal tolerančni patent, s katerim je zagotovil versko svobodo vsem prebivalcem. V istem letu je razpustil precej samostanov, ki se niso ukvarjali z vzgojo mladine in strežbo bolnikov. Med njimi sta bila tudi samostan dominikank v Radljah ob Dravi in samostan avguštincev na Muti.
Vir: Dolinšek, Maks, Tri doline v koroški zgodovini, 720 let Ravne na Koroškem. Ravne na Koroškem, 1968, str. 88-94.