Valentin Vodnik, slovenski duhovnik, frančiškan, pesnik, prevajalec, razsvetljenec, jezikoslovec, učitelj, novinar in urednik je bil rojen 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški pri Ljubljani, umrl 8. januarja 1819 v Ljubljani.

Pavel Golia (psevdonim Pavel Ludovikov), slovenski častnik, pesnik in dramatik je bil rojen 10. aprila 1887 v Trebnjem, umrl 15. avgusta 1959 v Ljubljani.

Franc Ksaver Meško, slovenski rimskokatoliški duhovnik in pisatelj je bil rojen 28. oktobra 1874 v Gornji Ključarovci, Avstro-Ogrska, umrl 11. januarja 1964 v Slovenj Gradcu.

Ivan Tavčar, slovenski pisatelj je bil rojen 28. avgusta 1851 v Poljani nad Škofjo Loko, umrl 19. februarja 1923 v Ljubljani.

Ferenc Móra, Madžarski pisatelj, muzeolog in novinar je bil rojen 19. julija 1879 v Kiskunfelegyhaza, umrl 8. februarja 1934 v Szegedu. 

Boris Kidrič, slovenski komunist, politik, prvoborec in narodni heroj je bil rojen 10. aprila 1912 na Dunaju, umrl 11. aprila 1953 v Beogradu.

Igo Gruden, slovenski pesnik in pravnik je bil rojen 18. aprila 1893 v Nabrežini pri Trstu, umrl 29. novembra 1948 v Ljubljani.

Leopold Suhodolčan, slovenski pisatelj je bil rojen 10. avgusta 1928 v Žireh, umrl 8. februarja 1980 na Golniku, pokopan na Prevaljah.

Beno Zupančič, slovenski pisatelj, publicist in politik je bil rojen 22. marca 1925 v Sisku (Hrvaška), umrl 28. avgusta 1980 v Ljubljani.

Karel Prušnik, partizansko ime Gašper, politični delavec in publicist, je bil rojen 1910 v Lepeni pri Železni Kapli, umrl 1980 v Ljubljani.

Josip Ribičič, slovenski učitelj, pisatelj, dramatik in urednik, je bi rojen 3. novembra 1886 v Baški na otoku Krku, umrl je 7. junija 1969 v Ljubljani.

Jovan Jovanović Zmaj, srbski pisatelj, urednik in zdravnik je bil rojen 24. novembra 1833 v Sremski Kamenici, umrl 3. junija 1904 v Sremski Kamenici.

Branka Jurca, slovenska pisateljica in pedagoginja je bila rojena 24. maja 1914 v Koprivi na Krasu, umrla 6. marca 1999 v Ljubljani.

Primož Trubar, tudi Truber, avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku, protestantski duhovnik in prevajalec je bil rojen  8./9. junija 1508 v Raščici pri Turjaku, umrl 28. junij 1586 v Derendingenu pri  Tübingenu v Nemčiji.

Alojz Gradnik, slovenski pesnik, sodnik in prevajalec je bil rojen 3. avgusta 1882 v Medani v Goriških Brdih, umrl 14. julija 1967 v  Ljubljani.

Bogomir Magajna, slovenski pisatelj, zdravnik in urednik je bil rojen 13. januarja 1904 v Gornje Vreme, umrl 27. marca 1963 v Ljubljani.

Feliks Anton (Janez Demascen) Dev, slovenski pesnik, prevajalec in urednik je bil rojen 15. januarja 1732 v Tržiču, umrl 7. novembra 1786 v Ljubljani.

Jože Moškrič, dramatik, pesnik in narodni heroj je bil rojen, 2. marca, 1902 v Polici, umrl v Grosuplju, 22. februarja 1943.

Janez Vajkard Valvasor (nemško Johann Weichard Valvasor, Freiherr zu Galleneck und Neudorff, Herr zu Wagensperg und Liechtenberg), kranjski plemič, polihistor, član Kraljeve družbe je bil rojen maja (krščen 28. maja), 1641 v Ljubljani, umrl 16. novembrom 1693 v Krškem.

Peter Butkovič, psevdonim Domen, slovenski ugankar, pisatelj, prevajalec, urednik in ilustrator je bil rojen 22. februarja 1888 v zaselku Škrlje, Sovodnje pri Gorici, umrl 27. februar 1953 v Sovodnje pri Gorici.

Ivan Potrč, slovenski pisatelj, dramatik in urednik je bil rojen 1. januarja 1913 v Štuki pri Ptuju, umrl 12. junija 1993 v Ljubljani.

Mirko Kunčič, slovenski mladinski pesnik in pisatelj je bil rojen 12. decembra 1899 v Lesceh  na Gorenjskem, umrl 3. decembra 1984 v Buenos Airesu v Argentini.

Josip Murn (s psevdonimom Aleksandrov), slovenski pesnik je bil rojen 4. marca 1879 v Ljubljani, umrl 18. junija 1901 v Ljubljani.

Josip Stritar, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in prevajalec je bil rojen 6. marca 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah, umrl 25. novembra 1923v Rogaški Slatini.

Anton Martin Slomšek, rojen kot Anton Slomšek, slovenski rimskokatoliški duhovnik, škof, pisatelj, pesnik, pedagog in svetnik je bil rojen 26. novembra 1800 v Uniše,  umrl 24. septembra 1862 v Mariboru.

V knjigah je ves svet, v njih so skriti tudi domišljijski svetovi, knjige zbližujejo, nagovarjajo in razveseljujejo. 

Šola v Farni vasi je pričela delovati že pred letom 1819. V njej je pouk potekal do konca prve svetovne vojne, ko so jo ukinili, učence pa prešolali na Prevalje.

V čas prve polovice 19. stoletja  segajo začetki organizirane zdravstvene službe na obravnavanem območju. 

Zaradi potreb so v času največjega razmaha leškega premogovnika v letih med 1854 in 1860 zgradili bolnico. Imela je tri bolniške sobe s prostorom za dvajset bolnikov, sobo za bolniškega strežnika in  preiskovalno sobo. Na zahodni strani so bili še prizidki: pralnica, stranišča, kuhinja  in mrtvašnica. Bolnica zaprtega tipa je sprejemala samo leške rudarje in njihove svojce. Zdravnik je v bolnišnico prihajal po potrebi, izmenično s  Prevalj in iz Črne, in sicer do leta 1919, ko so bolnišnico zaprli. 

Po letu 1855 so tudi na Prevaljah odprli bolnišnico kot priključek obratni ambulanti, namenjeno za prevaljske fužinske delavce. Prostorsko je obsegala eno bolniško sobo s petimi posteljami kot stacionarij. Obe bolnišnici (na Lešah in Prevaljah), kjer je delal prevaljski zdravnik, so opustili po prvi svetovni vojni.

Od leta 1850 je Mežiška dolina sodila v sklop Okrajnega glavarstva Velikovec in v Sodni okraj Pliberk. Na območju Prevalj so se v 19. stoletju izoblikovale tri občine: Farna vas, Prevalje in Št. Danijel pri Pliberku. Medtem ko sta se prvi dve po vsej verjetnosti združili v enotno občino Prevalje že v drugi polovici 19. stoletja, pa se je slednja obdržala do 30-tih let 20. stoletja, ko so jo priključili Prevaljam. Takšna upravna ureditev je trajala do koroškega plebiscita, ko je bil sedež okrajnega glavarstva Velikovec prenesen na Prevalje, kakor tudi okrajno sodišče v Pliberku. 

V gradivu franciscejskega katastra za Koroško iz leta 1827 so bile evidentirane in popisane naslednje katastrske občine, ki so bile na ozemlju današnje občine Prevalje: Prevalje, Farna vas, Zagrad, Leše, Stražišče, Breznica, Suhi Vrh, Št. Danijel, Poljana, Lokovica, Dolga Brda in Belšak. 

Oktobra 1964 je znan slovenski in koroški skladatelj ter glasbeni pedagog Luka Kramolc, doma iz Šentanela, ustanovil moški pevski zbor Šentanelski pavri. Vodenje zbora je zaupal domačinu Mitji Šipku. Po upravni plati pa je zbor vodil do leta 2012 Franc Vauh, ki je bil tudi zbiralec starih ljudskih pesmi. Od leta 2012 naprej vodi zbor Ferdo Piko. Zbor ohranja tradicijo petja koroških ljudskih pesmi brez notnega zapisa, kot so peli pred 100 in več leti. Njegova posebnost je ubrano petglasno moško petje, imenovano tudi »na tretko«, pri čemer del pevcev poje svojo lastno melodijo, ki je višja od melodije prvega tenorja. 

Začetki Koroškega okteta, ki deluje v okviru Kulturnega društva Prežihov Voranc Ravne na Koroškem, segajo v leto 1959, ko so se štirje možje prvič skupaj zapeli. Naslednje leto so že nastopili pred domačim občinstvom. Nato so se jim pridružili še štirje pevci in iz kvarteta je 29. marca 1961 uradno nastal oktet, ki ga je vodil Viktor Krivec in za njim Josip Petrun. Leta 2011 pa je praznoval 50-letnico delovanja. 

Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem je naslednica nekdanje Študijske knjižnice, ki je bila ustanovljena 3. marca 1949. V njenem sklopu sta delovala tudi Likovni salon in Delavski muzej. Danes je splošna knjižnica, namenjena najširšemu krogu uporabnikov, in osrednja območna knjižnica za Koroško. 

Leta 1953 so na Ravnah na Koroškem s postavitvijo vodnega kladiva – repača na prostem zaznamovali ustanovitev Delavskega muzeja na Ravnah. Od leta 1966 pa do leta 1991 je deloval kot enota takratne Študijske knjižnice Ravne na Koroškem. Leta 1991 je postal samostojni zavod in se leto pozneje preimenoval v Koroški muzej Ravne na Koroškem. Leta  2002  se je Koroški muzej Ravne na Koroškem združil z nekdanjim Koroškim pokrajinskim muzejem Slovenj Gradec (pred tem Muzej ljudske revolucije) v enoten zavod z imenom Koroški pokrajinski muzej, z dvema poslovnima enotama – v Slovenj Gradcu in na Ravnah na Koroškem. Danes je Koroški pokrajinski muzej muzejska ustanova, v kateri so združeni štirje muzeji – Muzej Dravograd, Muzej Radlje ob Dravi, Muzej Ravne na Koroškem in Muzej Slovenj Gradec.

Med letoma 1964 in 2014 je na Ravnah na Koroškem potekalo več kiparskih simpozijev Forma viva. Domači in tuji umetniki so ustvarjali skulpture iz železa in jekla, dveh materialov, ki sta značilna za industrializirano Mežiško dolino. Skulpture so potem postavili v krajih Mežiške doline. Tri stojijo tudi v  občini Prevalje. 

Brižinski spomeniki so nastali med letoma 972 in 1039 na Zgornjem Koroškem v dolini reke Möll ali na Lurnskem polju. So najstarejši zapis slovenščine in tudi najstarejši ohranjen zapis kakega slovanskega jezika na območju civilizacije evropskega Zahoda. 

Ohranjeno narečno pričevanje dogodka, pri katerem je vojvoda Bernhard Spanheimski pri Vratih/Thörl v Ziljski dolini s slovenskimi besedami pozdravil Ulricha Liechtensteinskega.

Prva pisna omemba Fare in župnije Sv. Marije pri Guštanju v listini z dne 24. aprila 1335.

Bratovščinska knjiga iz Črne na Koroškem / Liber Fraternitatis B.M.V./S. Osbaldi/in Suorcenpach 1633–1707

Dve strani obsegajoča molitev za verne duše, ki izhaja iz sredine ali druge polovice 17. stoletja, je prvo pričevanje o rabi slovenske govorice v Mežiški dolini.

Prvi ohranjen zapis besed v slovenskem jeziku v Mežiški dolini v latinskih matičnih knjigah župnije Device Marije na Jezeru v Farni vasi (1641–1679), v krstni knjigi (1641-1648) in poročni knjigi (1641-1644).

Leta 1700 je Gašper Pilat župnik župnije device Marije na Jezeru ustanovil štipendijski sklad za revne in nadarjene dijake iz te župnije.

Leški rokopis je poleg Črnjanskega rokopisa drugi najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je primer bukovniške dejavnosti. Rokopis je bil napisan v letih 1757–1761.

Bratovska skladnica premogovnika na Lešah je na podlagi matične knjige bratovske skladnice leških rudarjev dokazano delovala že vsaj od leta 1834.

Pesem, ki jo je napisal ljudski pesnik Valentin Ocvirk z Breznice, je nastala kot odmev na prvo resno krizo prevaljskih fužin. 

V tem poročilu je predstavljeno šolstvo na Prevaljah ob koncu 19. stoletja.

»Bil je čas, ko je po vsem Koroškem ležala ogromna odeja ledu. Potem se je led otajal in umaknil, voda je odtekala, valila prod in zasipala doline in kotline ali pa se zataknila ob odpornih skalah (kot pri Votli peči), zaostajala je in tako so nastala jezera.« (dr. Franc Sušnik). 

Rimska zasedba, ki je trajala okoli 400 let, je prinesla tudi v Mislinjsko, Mežiško in Dravsko dolino občutne spremembe.