Tinje, kjer se danes poleg župnijske cerkve in nekdanje proštije nahaja Katoliški dom prosvete Sodalitas, so  majhna vasica med koroškim glavnim mestom Celovcem in Velikovcem. Svojčas so bile Tinje  samostojna občina, od leta 1973 pa so del katastrske mestne občine Velikovec. Vas danes šteje približno 650 prebivalcev.  

Zgodovina nastajanja Katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah sega v čas, ko je na pobudo Sodalitete, skupnosti slovenskih duhovnikov na Koroškem, nastajalo več domov duhovnih vaj v slovenskem in dvojezičnem delu krške škofije.

Prve duhovne vaje v Tinjah so bile januarja 1928, ko je bil dr. Martin Ehrlich zadnje leto tinjski prošt. Teh vaj se je udeležilo 12 deklet, izključno iz domače tinjske fare.

Po vojni je Dom duhovnih vaj v Tinjah odprl svoja vrata spet januarja 1951. Že v prvih mesecih je bilo v Tinjah 17 duhovnih vaj, ki se jih je skupno udeležilo 405 oseb.

Leta 1954 je proštijsko gospodarstvo prevzel v najem dušnopastirski urad v Celovcu. DDr. Rudolf Blüml je preuredil Dom duhovnih vaj v Tinjah v slovensko škofijsko kmetijsko-gospodarsko šolo.

V Podjuni, ki se razprostira od skal Škrbina nad Dravo pri Galiciji do državne meje v Grabljah na vzhodu, leži utesnjeno med gričem Libič in goro Komelj mesto Pliberk. Ime je dobilo po svinčevi rudi – Bleierz –, ki so jo že v srednjem veku kopali v bližnji gori Peca. V starih listinah najdemo ime Blei­burg v raznih oblikah, npr. Pleyburch in Pliburch, od tod izvira tudi slovensko ime Pliberk.

 

Potreba po novem domu je nastala, ker je bila v proštiji nastanjena kmetijska-gospodarska šola in so zato iz prostorskih razlogov duhovne vaje vedno pogosteje odpadle.

Jeseni 1977 je Sodaliteta v slovenskem cerkvenem listu Nedelja predstavila načrte za povečavo in izgradnjo Doma v Tinjah.

Dom prosvete Sodalitas je od leta 1956 vključen v Delovno skupnost izobraževalnih domov v Avstriji (ustanovljena leta 1954), v kateri je danes zastopanih 19 izobraževalnih hiš. Namen te skupnosti je predvsem sodelovanje in izmenjava izkušenj o izobraževanju odraslih. Zato za svoje člane vsako leto pripravlja zborovanje in študijske posvete.

Vodilo Doma prosvete Sodalitas v Tinjah je, da skuša s svojim izobraževalnim programom v slovenskem jeziku nagovarjati še posebno pripadnike slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Poleg posredovanja strokovnih vsebin želi pomagati ohraniti slovenski jezik na južnem Koroškem.

Izobraževalni program Doma se iz leta v leto tako po številu kakor tudi po vsebini širi. Danes poteka v Domu približno 500 izobraževalnih prireditev na leto. Približno polovica so lastni tečaji, ki jih Dom v Tinjah pripravlja, razpisuje in izvaja sam. Poleg tega pa tinjska ustanova tudi svojo streho sprejema tudi skupine gostov, ki za svoje izobraževalne namene iščejo primerne prostore.^[1]  Lastne tečaje je v zadnjih letih obiskalo kakšnih 5.000, tečaje gostov pa okoli 5.500 ljudi.

Vodilo Katoliškega doma prosvete Sodalitas posebej izpostavlja, da je Dom »hiša dialoga in srečanja« in da »s posebnimi izobraževalnimi prireditvami skuša izboljšati sožitje obeh narodnostnih skupin na Koroškem«.

V zadnjih štirih desetletjih se je v Tinjah vrstilo mnogo serij, nizov predavanj, simpozijev, zasedanj, seminarjev in delavnic na aktualne teme, ki zadevajo slovensko narodno skupnost ter sožitje med narodnostnima skupinama na Koroškem. Pri teh prireditvah so sodelovali tako ugledni znanstveniki – zgodovinarji, pravniki in politologi – kakor tudi politiki, diplomati, kulturniki in visoki predstavniki katoliške ter protestantske Cerkve iz celotnega alpsko-jadranskega prostora.

Že več kot 25 let je Dom v Tinjah priznan hram umetnosti. Več kot 50 umetnic in umetnikov oblikuje s svojimi likovnimi deli njegove dvorane, hodnike in sobe.

Vsako leto pripravimo15 do 20 razstav umetnic in umetnikov iz Koroške, Slovenije in Avstrije ter tudi iz Srbije, Hrvaške, Afrike, Indije, Južne in Severne Amerike.

Kdor prestopi prag tinjskega doma, ga lahko doživlja s sproti spremenjenim umetniškim licem.

Arhivsko gradivo, časopisi in literatura.

Okrog leta 1000 je imela grofica Wichburg v okolici Pliberka veliko po­sest. Leta 1020 je ustanovila samo­stan St. Georgen am Längsee in mu podarila 15 kmetij v Ljupikdorfu po­leg Pliberka. Ime Ljupikdorf je slovenskega iz­vora. Beseda ljub,  je po nemško Neb. Tako se imenujeta tudi hrib Libič zahodno od Pliberka in vas Libuče. Torej je stala Ljubičja vas pod gradom Pliburch in morda celo na istem kraju kot današnje mesto Pliberk.

Leta 1393 je knez Albreht III. Pliberčanom podelil pravico, da smejo na veliko gospojnico prirejati letni se­jem, in sicer  že štirinajst dni pred praznikom in štirinajst dni po njem. V tem času je lahko vsak prosto prodajal svoje blago.

S pomočjo okoličanov so Pliberčani zgradili okoli svojih lesenih hiš več kot meter debel zid. Pred njim pa so skopali več metrov globok jarek in vanj napeljali vodo Bistriškega potoka in drago, ki izvira za gradom.

V mesto je vodilo dvoje vrat, in sicer Velikovška na za­hodu in Guštanjska na vzhodu. Pozne­je so naredili še grajska vrata, skozi katera so v mesto vstopali grofje in gorjanci. Tako utrjeno mesto in grad Pliberk sta kljubovala tudi napadom Turkov, ki so v bližino Pliberka vdrli v letih 1473, 1476 in 1478.

Veliko škode so mestu prizadele tu­di kobilice, ki so se dve leti zaporedo­ma pojavile v velikih rojih in pogrizle vse, kar je bilo zelenega. Pojavila se je silna lakota, ki je prizadela kme­te in  tudi meščane. Zelo nadležni so bili tudi vojaki, na­stanjeni po kmečkih in meščanskih hišah, ko so se pripravljali na vojsko z Ogri. Hoteli so dobro jesti in piti, a nič plačati.

V letih 1680 in 1715 je v Pliberku morila kuga. Iz zapisov je razvidno, da je za kugo v letu 1680 umrlo 82 Pliberčanov.

V mestu so bili naseljeni večinoma obrtniki, ki so imeli v hlevu ob delavnicah še vsak po eno kravo in manjše polje zunaj mesta. Bili so tkalci, barvarji, vrvarji, lončarji, čevljarji, sedlarji, ko­vači, krojači, lectarji in svečarji, sodarji, mizarji, izdelovalci mila in kreme za čevlje, peki, mesarji, gostilni­čarji, strojarji in klobučarji. Obrtniki so bili združeni v posebna društva – cehe; njihovi predstojniki so bili izvoljeni cehovski mojstri, ki so imeli v varstvu cehovsko skrinjo z listinami in patenti. Cehovski moj­stri so urejevali uk vajencev in jim tudi izdali zaključno spričevalo

Ker so Pliberčani zaradi pogostih požarov zelo obubožali, jim je cesar podelil pravico pobira­ti mitnino. Pri vseh treh mestnih vratih so stali mitničarji, po­dobno kot, veliko pozneje, cariniki na bližnji državni meji, pregledovali blago voznikom in kupcem in jim zaračunali mitnino. Če je deževalo, se je mitničar zatekel pod streho in skozi majhno okno gledal na ce­sto. Okence so imenovali luknji ali po pliberško Lukerl. Sčasoma se je ime »pri Luknjarju« ali »Lukerlnu«  pri­jelo cele hiše ob guštanjskih vratih, sedaj »pri Raspotniku«, in še one pri Veli­kovški cesti, sedaj »pri Zdravjaku«. Pri grajskih vratih so pobi­rali mitnino menda samo tedaj, ko so gorjanci gnali živino na sejem. Ta pravica se je ohranila do druge sve­tovne vojne.

Po letu 1368, ko so Habsburžani kot deželni knezi ujeli Aufenštajnerja, požgali mesto in si prilastili vsa grajska posestva, v Pliberku ni bilo več stalnega graščaka. Za upravitelje so bili postavljeni menjajoči se oskrb­niki. Znana so imena Haug von Ty-bein, Erasmus Kautz, Burkhard von Weispriach, Juri von Schaunberg in Reinprecht von Reihenburg. Leta 1510 je dobila grad v fevd Apolonija Lodron in za njo njena hči Anamarija, ki ni imela potomcev. Njen mož Andrej Ungnad z Ženeka se je ponovno po­ročil in izročil pred smrtjo leta 1577 grad svojemu sinu Davidu. Ko je tudi ta umrl, je prišel kupec s Kranjskega, in sicer »Obrist« in »Erbhofmeister« Johan Ambrož grof Thurn-Valsassina. Za grad je plačal  v gotovini in zlatni­kih, mu dal današnjo obliko in se vanj vselil. Nad grajskim vhodom je ohranjena letnica 1606, ki priča o dokončanju pregradnje. Od leta 1601 so lastniki gradu grofje Thurn. Današnji posestnik je mag. Vinzenz Graf  Thurn-Valsassina.

V davnini so bile hiše v Pliberku lesene, pokrite  s skodla­mi, in ni bilo nenavadno, da so bili požari v mestu tako pogosti in obširni. Vemo, da je gorelo v letih 1642, 1666, 1739, 1749 in 1760. Najhujši požar je bil leta 1739; 15. marca ob enajstih ponoči, ko je vse mesto že spalo, je izbruhnil ogenj  v bajti Mihe Pungratnika blizu velikovških vrat. Vsi prebivalci te hiše so zgoreli. Uničeno je bilo skoraj celotno mesto, 85 poslopij, med njimi tudi ostreš­je mestne cerkve, mestna občina, šola in mestna vrata s stolpom, pa še mestni mlin ob reki. Požar pa ni zajel župnišča, kaplanije in dveh hiš meščanov. Nepoškodovani  sta bili tudi predmestji proti Nonči vasi in Guštanju, skupno le kakih trideset hiš. Deset ljudi je med požarom umrlo. Nekateri so zgoreli, drugi so se v kle­teh zaradi dima zadušili in tudi pod ruševina­mi zidov so našli mrtvece. Škodo so oce­nili na 16.910 goldinarjev.

V začetku 19. stoletja je mesto Pliberk doživelo gospodarski razcvet. Mesto je štelo 187 hiš. Mestna slika se je prilagajala izzivom časa. Zaradi povečanega prometa so leta 1827 porušili ozka mestna vrata.

Leta 1826 so v Libučah odprli dnevni kop premoga. Rjavi premog je bil kakovosten in priljubljen. Premog so od leta 1860 zaradi gospodarske krize kopali le še občasno.

28. junija 1914 sta bila v Sarajevu  umorjena prestolonaslednik  Franc Ferdinand in njegova žena, to pa je bil povod za začetek prve svetovne vojne, ki je trajala štiri leta. V vojsko so vpoklicali tudi može iz Pliberka, prvi so poziv dobili 28. julija 2014. Pliberk je postal sedež »koroških prostovoljnih strelcev« regimenta 4. Kar kmalu so se s fronte začeli vračati prvi ranjenci.

V 30. letih prejšnjega stoletja  se je tudi v Pliberku začel pojavljati nacizem. Pri ljudskem štetju 10. aprila 1938 se je v Pliberku  od 598 volilnih upravičencev kar 597 občanov odločilo za priključitev k nemškemu rajhu. Po plebiscitu se je v kraju začela gospodarska rast: pol leta pozneje ni bilo več brezposelnih, gradila so se stanovanja, energetska in prometna mreža.

Občina in mesto Pliberk sta v tisočletnem razvoju dobila današnjo podobo, ki so jo oblikovala različna ljudstva in narodnosti, naseljene na območju Podjune. Prostor je geografska stalnica, v katerem so se spreminjale političnoupravne in cerkvenoupravne meje, spreminjale so se gospodarske razmere in razvijale javne službe. Obmejna lega mesta v zadnjih sto letih je mestu dala svoj pečat v demografskem in gospodarskem razvoju. Njuno stanje se izboljšuje v zadnjih desetletjih, ko raste tudi strpnejši odnos med dvema nacionalnima skupinama. Z vključitvijo Republike Slovenije v Evropsko unijo pa so dane možnosti za ponovno vzpostavitev nekoč enotnega kulturnega prostora.

Po drugi svetovni vojni se je Pliberk gospodarsko razcvetel. Hitro so odpravili posledice vojne, tudi vojna škoda ni bila velika. Razcvet gospodarstva je oblikoval novo, sodobno podobo Pliberka. Mesto se je razširilo, stare stavbe so klonile pred novimi zgradbami. Nastali so kulturni centri in gospodarske površine.